Renouard C, Brossard Børhaug F, Le Cornec R et al. (2023) Pedagogy of the Anthropocene Epoch for a Great Transition – A Novel Approach of Higher Education. Springer Nature, 217p. – https://doi.org/10.1007/978-3-031-39366-2 – COBISS.SI-ID

About the book (o knjigi):

Ta knjiga je praktični vodnik, ki učiteljem in visokošolskim ustanovam pomaga pri oblikovanju predmetov in programov v luči antropocena. Razdeljena je na dva dopolnjujoča se dela. Prvi del postavlja teoretične temelje, kaj je prehodna pedagogika, in zagotavlja pedagoški okvir. Ponuja praktična orodja in didaktične vzvode, ki jih lahko učitelji in institucije uporabijo za oblikovanje resnično transformativne pedagogike za študente, pri čemer se sklicuje na univerze, ki že preizkušajo takšne alternativne metode. V drugem delu je predstavljena analiza pedagoških orodij in vzvodov, s katerimi se srečujejo učitelji, pa tudi filozofi in strokovnjaki za pedagogiko po svetu.

Avtorji te knjige se zavzemajo za utelešeno pedagogiko, ki študentom ne omogoča le dostopa do vsebin, temveč tudi do načinov razmišljanja in delovanja v vsej zavesti. Pedagogika obdobja antropocena zato spodbuja mobilizacijo razuma, čustev in čutov ter sistemsko refleksijo pri preizpraševanju našega načina življenja in razvijanju transverzalnih veščin. V knjigi so na podlagi mednarodno priznanih raziskav in praktičnih izkušenj ustanov in učiteljev po vsem zahodnem svetu zbrana znanja in izkušnje profesorjev in raziskovalcev, ki prihajajo iz najrazličnejših disciplin in kulturnih okolij. Njihova razmišljanja so jih pripeljala do razvoja “pristopa glava-srce-telo” in “metode spraševanja 6 vrat” za preoblikovanje pedagogike. Knjiga je zanimiva za vse, ki delajo v izobraževalnem sektorju.

Glavne teme in pomembne ideje/dejstva v knjigi:

1. Antropocen kot kontekst za preoblikovanje izobraževanja:

Knjiga izhaja iz spoznanja, da človekova dejavnost ustvarja “neznosen pritisk na ekosisteme”, kar vodi k “uničenju dela človeštva” in poslabšuje naravne in zdravstvene katastrofe, zlasti za najbolj ranljive. Tradicionalni, kvantitativni in abstraktni pristop k reševanju teh problemov se izkazuje za “nezadostnega za vzbujanje individualne in skupinske moči za ukrepanje”.

• Povezava z literarnimi primeri: Avtorji se sklicujejo na Dickensa in njegovo kritiko prevladujoče “managerialne zasnove človeškega obstoja” in pedagoških metod, ki zamegljujejo “lastno presojo in čustva študentov”. Ta kritika se prenaša v sodobni kontekst antropocena, kjer je treba razmisliti o “viziji zaželene družbe, za katero izobraževalne institucije obstajajo”.

2. Celostna vizija izobraževanja za antropocen:

Poudarjena je potreba po izobraževanju, ki povezuje “glavo, srce in telo”. To pomeni preseganje zgolj kognitivnega učenja in vključevanje čustvene inteligence, telesne izkušnje ter razvoja etične odgovornosti in zmožnosti delovanja.

3. Ključne vzvode za izvajanje prehodne pedagogike:

Knjiga identificira različne “vzvode”, ki jih je treba uporabiti za prakticiranje transformativne pedagogike. Med njimi so:

• Mobilizacija modrosti za trajnostno življenje: Izobraževanje mora spodbujati “razvoj človeškega oblikovanja” v povezavi s trajnostjo, kjer se “eksistencialne grožnje” preoblikujejo v “vir in novo silo” za ustvarjanje bolj trajnostnega sveta. To vključuje “zdrav ego”, ki prevzema odgovornost zase in za druge.
• Učenje sobivanja s čustvi za prehod: Čustva, kot je “eko-anksioznost”, se ne obravnavajo kot motnja, ampak kot “indikator, prilagodljiv in potencialno mobilizacijski izziv”. Razumevanje in obvladovanje čustev je ključno za soočanje z ekološkimi izzivi.
• Upoštevanje kognitivnih pristranskosti: Razumevanje delovanja človeškega uma in kognitivnih pristranskosti je pomembno za implementacijo “prilagojene transformativne pedagogike”. Ozaveščanje o teh mehanizmih lahko posameznikom pomaga, da se zavedajo, kako se lahko njihova psihologija uporablja brez njihovega vedenja, kar vodi k večji “mentalni higieni” in “večji obliki svobode”.
• Štiri družine veščin za ekološko in socialno transformacijo: Predstavljen je okvir štirih medsebojno povezanih družin veščin, ki so ključne za prehod:
  • Delovanje s povezljivostjo: Razumevanje medsebojno povezanih sistemov (naravnih, socialnih, tehničnih).
  • Etično delovanje znotraj planetarnih meja: Upoštevanje vrednot, trajnosti in omejitev planeta.
  • Delovanje na podlagi zaželenih scenarijev: Razvijanje vizij, anticipacija prihodnosti in kritična presoja prevladujočih narativov.
  • Delovanje z dinamiko sprememb: Mobilizacija prejšnjih treh družin veščin za podporo transformacije.
• Opomba: “Druga družina kompetenc […] igra vlogo varovala za delovanje, kot svetilka, ki bi pot osvetlila le, ko se od nje odstopi.”
• Povezovanje znanja in veščin za prehodna delovna mesta: Poudarjena je potreba po usposabljanju za “prehodna delovna mesta” z razvojem relevantnih veščin.

4. Praktični primeri in orodja za prehodno pedagogiko v visokošolskem izobraževanju:

Knjiga predstavlja primere univerz in iniciativ (npr. Schumacher College, Campus de la Transition, Sustainability Institute v Južni Afriki), ki že izvajajo integrirane pristope k poučevanju o velikem prehodu. Izpostavljene so različne pedagoške metode in orodja:

• Integriran pristop k poučevanju: Povezovanje teorije in prakse, kognitivnih in izkustvenih pristopov. Na primer, Sustainability Institute v Južni Afriki združuje akademsko učenje z vsakodnevnim delom v ekovasi, kar krepi “občutek sodelovanja pri družbeni koristnosti mesta” in omogoča “resnično socialno mešanico”.
• Alternativne pedagogike: Spodbujanje participativnih metod, dela v skupinah, reševanja problemov iz resničnega sveta in vključevanja različnih perspektiv.
• “Work That Reconnects”: Metoda za transformativno učenje, ki pomaga posameznikom, da se povežejo s svojimi čustvi glede okoljskih in socialnih izzivov ter najdejo svojo vlogo pri prehodu. Vključuje elemente “hvaležnosti”, “spoštovanja bolečine za svet” in “ponovnega videti z novimi očmi”.
• Uporaba “šestih vrat” (Oikos, Ethos, Nomos, Logos, Praxis, Dunamis): Okvir za strukturiranje izobraževanja o prehodu, ki omogoča “aksiološko kontekstualizacijo vsake discipline” in spodbujanje “sistemskega pogleda na vložke velikega prehoda”.
• Oikos: Razumevanje planeta in našega vpliva nanj.
• Ethos: Moralna vprašanja in odgovornosti v povezavi z okoljskimi spremembami.
• Nomos: Merjenje, regulacija in upravljanje. Kritično vrednotenje obstoječih metrik in modelov.
• Logos: Interpretacija, kritika in imaginacija novih narativov prehoda.
• Praxis: Dejavno vključevanje in mobilizacija (npr. protesti).
• Dunamis: Notranja moč, povezanost s sabo, drugimi in naravo.
• Primer uporabe “šestih vrat”: “Pogled na planet in Zemljin sistem izpostavlja nasilje, ki ga človekova dejavnost […] povzroča ekosistemom. Ta evolucija zahteva mobilizacijo orodij etične presoje, da bi spodbudili kritičen pogled na pravila igre in institucije, da bi spodbujali kolektivne strukture, ki so skladne z ekološkimi in socialnimi vprašanji.”
• Pomen povezovanja teorije in prakse: Poudarjena je nujnost ustvarjanja “krajine za uporabo teorije, ki uteleša različne razpoložljive možnosti”, kar je bistveno za vprašanja trajnosti.

5. Vloga visokošolskih institucij pri velikem prehodu:

Visokošolske institucije imajo ključno vlogo pri izobraževanju “trajnostnih preoblikovalcev”. To vključuje:

• Integracijo trajnostnih tem v vse študijske programe: Ne le kot ločene predmete, ampak kot presečno temo.
• Spodbujanje interdisciplinarnosti in transdisciplinarnosti: Preseganje disciplinarnih meja za celostno razumevanje kompleksnih izzivov.
• Razvijanje partnerstev med univerzami in skupnostmi: Kot primer je navedeno “vlaganje v partnerstva med skupnostmi in univerzami z ‘denarjem tal'”.
• Upoštevanje lokalnega konteksta: Poučevanje mora biti “ukoreninjeno v njihovem geografskem okolju”, kot je poudarjeno pri Sustainability Institute v Južni Afriki.
• Vključevanje različnih oblik znanja: Vključno s tradicionalnim in kulturnim znanjem. Izpostavljen je koncept “ukama” iz Zimbabveja, ki pomeni “povezanost drug z drugim”, “sorodstvo z okoljem”.
• Obravnavanje polarizacije in ambivalence: Zlasti v kontekstu Norveške, kjer obstaja razkorak med zavedanjem o podnebnih spremembah in pripravljenostjo za individualno ukrepanje.

6. Izzivi in priložnosti pri implementaciji prehodne pedagogike:

• Odpor znotraj akademskih institucij: Preoblikovanje uveljavljenih struktur in miselnosti je lahko zahtevno.
• Nevarnost “utilitarnega pristopa” h kompetencam: Kompetenčni pristop se lahko instrumentalizira v skladu s socio-ekonomskimi interesi, zato je pomembno, da je “vsaka oblika upravljanja, povezana z uvajanjem kompetenčno zasnovanega pristopa, reprezentativna za zainteresirane strani”.
• Pomen socialnih norm: Poudarjeno je, da so “socialne norme” eden najpomembnejših “vzvodov sprememb” in da lahko javne politike vplivajo na te spremembe.

7. Sklepne misli:

Knjiga Pedagogy of the Anthropocene Epoch for a Great Transition ponuja obsežen pregled nujnosti in načinov preoblikovanja izobraževanja za soočanje z izzivi antropocena. Poudarja celostni, interdisciplinarni in praktično naravnani pristop, ki razvija ključne kompetence za ekološko in socialno transformacijo. S primeri dobrih praks in konkretnimi orodji nudi navdih in usmeritve za izobraževalce in institucije, ki želijo prispevati k “velikemu prehodu” k bolj trajnostni in pravični prihodnosti.

Pomembni citati:

• “Sedaj vemo, da človekova dejavnost izvaja neznosen pritisk na ekosisteme, kar lahko dolgoročno vodi k uničenju dela človeštva, medtem ko že poslabšuje naravne in zdravstvene katastrofe, zlasti za najbolj ranljive.”
• “Kvantitativen in abstrakten pristop k problemom ni le nezadosten za vzbujanje individualne in skupinske moči za ukrepanje, ampak lahko celo prepreči mobilizacijo drugih rodovitnih virov.”
• “Sistemika je hkrati metoda in stanje duha, znanje in praksa, ki omogoča preučevanje kompleksnosti: živih organizmov, človeških družb, artefaktov, ki jih je ustvaril človek (naj bodo tehnični, organizacijski, ekonomski ali socialni).”
• “Občutek skupnosti-pripadnosti se ne more ustvariti umetno, je proces, ki ga poganjajo ljudje. Kljub temu ga je mogoče olajšati z namenskim oblikovanjem, ki ustvarja ugodna okolja za nastanek skupnosti.”
• “Trajnostni inštitut je nekakšna neprofitna oznaka. Univerza ga ne nadzira, čeprav je njen del, je popolnoma neodvisno telo.”
• “Glas starešin, zlasti domorodnih ljudstev, je bil dolgo potisnjen na stran, vendar se to počasi spreminja z vzponom nove generacije, ki ji je mar za okolje, v katerem živijo.”
• “Eden najpomembnejših vzvodov sprememb je na področju socialnih norm, ker te resnično spreminjajo svet.”
• “Namesto tega se osredotočite na iskanje in igranje svoje vloge, na ponujanje svojega daru Aktivnega Upanja, svojega najboljšega prispevka k zdravljenju našega sveta.”

URL: https://link.springer.com/book/10.1007/978-3-031-39366-2