Ntziachristis V, Schwarz-Romond T, Watt FM (2026) Europe can become a bioengineering powerhouse with these three changes. Nature 656, 36-38 – https://doi.org/10.1038/d41586-026-02389-5 – University of Ljubljana full access article pdf
Prispevek na spletnem portalu znanstvene revije Nature v rubriki Comments o tem, da Evropska unija zaostaja na področju bioinženiringa v primerjavi z vodilnimi državami, kot sta Združene države Amerike in Kitajska, zlasti zaradi pomanjkanja namenskih akademskih oddelkov in zasebnih naložb. Avtorji opozarjajo, da kljub močnemu sektorju in znanstvenim dosežkom regiji primanjkujejo koordinirana finančna sredstva, ustrezni izobraževalni programi ter prožni regulativni okviri za hitrejši prenos inovacij v klinično prakso. Za ponovno vzpostavitev globalne konkurenčnosti predlagajo uvedbo celovite evropske agende, ki bi spodbudila akademsko odličnost, ustvarila namenske sklade za financiranje ter vzpostavila osrednjo raziskovalno ustanovo po vzoru uspešnih mednarodnih središč.
Povzetek prispevka “Zakaj Evropa izgublja tekmo v bioinženiringu (in kako jo lahko dohiti)“.
Tiha kriza v osrčju evropske inovativnosti
Evropa se nahaja na nevarni prelomnici. Čeprav se regija zgodovinsko ponaša z izjemno močjo v znanostih o življenju, danes bije plat zvona na področju, ki bo definiralo medicino 21. stoletja: v bioinženiringu. Govorimo o inženirsko vodenih biomedicinskih inovacijah, ki združujejo matematiko, računalništvo in inženirstvo z biologijo – od umetne inteligence za napovedovanje struktur proteinov do precizne medicine, podprte s hitrim sekvenciranjem genoma.
Vložek je ogromen. Evropski sektor znanosti o življenju v gospodarstvo prispeva 1,5 bilijona evrov in podpira 29 milijonov delovnih mest. Vendar pa ta moč hitro kopni. Marca 2026 se je v prostorih organizacije EMBO v Heidelbergu sestalo 25 vodilnih svetovnih specialistov, da bi naslovili kritično vprašanje: zakaj kljub vrhunskemu znanju kapital, talenti in ključne inovacije neustavljivo odtekajo drugam? Njihova ugotovitev je jasna: Evropa ne sme več ostati le opazovalka v stoletju, kjer bo bioinženiring definiral meje človeškega zdravja.
Paradoks znanja: Ko vrhunske raziskave ne srečajo kapitala
Podatki razkrivajo alarmanten sistemski neuspeh, ki ga avtorji Vasilis Ntziachristos, Thomas Schwarz-Romond in Fiona M. Watt označujejo za “neizkoriščen potencial”. Evropa deluje kot luknjičasto vedro – z davkoplačevalskim denarjem financira vrhunske raziskave, katerih sadove nato komercializirajo tekmeci.
- Znanstveni vpliv: EU prispeva 21 % desetine najbolj citiranih raziskav na področju biologije in biomedicine, kar je povsem primerljivo z ZDA (22 %) in Kitajsko (24 %).
- Kapitalni razkorak: Ko pride do investicij, se soočimo s kruto realnostjo. Leta 2023 so biotehnološka podjetja v Evropi pritegnila le 11,5 milijarde dolarjev, medtem ko so ZDA prejele 57 milijard dolarjev, Kitajska pa 21 milijard dolarjev.
Dejstvo, da 21 % svetovnega znanja pritegne le 7 % svetovnih zasebnih investicij v zdravstveno biotehnologijo (v primerjavi s 63 % v ZDA), je strateška katastrofa. Brez domačega kapitala bodo evropski preboji še naprej uvažani nazaj kot dragi tuji produkti. Kot poudarjajo avtorji prispevka v svojem pozivu:
“EU bi morala vzpostaviti namenske sheme financiranja in ocenjevalne komisije za raziskave na področju bioinženiringa, saj trenutno te predloge ocenjujejo strokovnjaki iz sosednjih disciplin, ki niso nujno usposobljeni za prepoznavanje inženirskega potenciala.”
Primanjkljaj izobraževanja: Temelj, ki ga v Evropi ni
Strateški zaostanek se začne v predavalnicah. Medtem ko imata ZDA in Kitajska vsaka več kot 100 avtonomnih oddelkov za bioinženiring, jih celotna EU27 premore manj kot deset. Posledice so razvidne na prestižni Šanghajski lestvici (ShanghaiRanking) za leto 2025: med top 30 oddelki za biomedicinski inženiring ni nobene univerze iz EU27, medtem ko jih ima Azija kar 18.
Ta izobraževalni vakuum je neposreden vzrok za pomanjkanje podjetniškega talenta. Uspeh vozlišč v Bostonu in San Franciscu temelji prav na ugledu njihovih izobraževalnih institucij. Evropa mora oddelke za bioinženiring začeti ustanavljati po vzoru nekdanje vzpostavitve oddelkov za elektrotehniko – z združevanjem fizikov, matematikov in inženirjev, ki bodo vzgojili generacijo raziskovalcev s problemom-orientirano miselnostjo.
Regulativna zavora: Od dobrih namenov do tržnega umika
Varnost pacientov je nujna, vendar trenutni evropski okvir deluje destruktivno. Uredba o medicinskih pripomočkih (MDR) iz leta 2017 je zaradi visokih stroškov certificiranja in dolgotrajnih postopkov privedla do tega, da podjetja opuščajo izdelke ali pa Evropo pri lansiranju inovacij enostavno preskočijo.
Tehnološki strategi ne pozivajo k nižanju standardov, temveč k pametnejši regulativi. Ključna rešitev je vzpostavitev poti, ki jasno razlikujejo med odobritvijo za zgodnje klinične faze (prototipe) in končnim dovoljenjem za trg. Razvijalci potrebujejo sorazmerne regulativne zahteve, ki omogočajo generiranje kliničnih dokazov brez milijardnih stroškov, ki so sicer značilni za polni vstop na trg.
Rešitev: Evropski EMBL za bioinženiring in Obzorje 10
Evropa potrebuje strateško sidro. Predlog specialistov iz Heidelberga je jasen: ustanovitev osrednje raziskovalne institucije po vzoru uspešnega modela EMBL (European Molecular Biology Laboratory), ki bi služil kot center odličnosti in koordinacijsko vozlišče.
Glavno orodje za ta premik mora postati Okvirni program 10 (Framework Programme 10) za obdobje 2028–2034. Ta program mora vključevati “blueprint” za uspeh, ki ga že uporabljajo institucije, kot sta Wyss Institute ali Google X:
- Financiranje na podlagi uspešnosti in hitra evalvacija projektov.
- Zgodnja zaščita intelektualne lastnine kot prioriteta.
- Sistematično podjetniško mentorstvo in tesno sodelovanje z industrijo in kliniki.
Poziv k akciji za prihodnost zdravstva
Čas za postopne popravke je mimo. Evropski svet in pristojni direktorati morajo sprejeti evropsko agendo za bioinženiring, ki bo ustavila odtekanje možganov in kapitala. Evropa ne sme več dopuščati, da njena inženirska odličnost ostane neizkoriščena na področju medicine.
Stoletje bioinženiringa bo določilo, kdo bo imel dostop do najnaprednejših terapij in kdo bo zgolj kupec tujih tehnologij. Ali si Evropa lahko privošči, da v tem procesu ostane le opazovalka? Odgovor na to vprašanje bo določil usodo evropske blaginje in zdravstvenega standarda njenih državljanov v prihodnjih desetletjih.