Prispevek na spletnem portalu medija CNN v rubriki Climate obravnava okoljske vplive umetne inteligence, pri čemer se osredotoča na izjemno porabo električne energije v podatkovnih centrih. Poudarja, da je panoga še vedno močno odvisna od fosilnih goriv, kot sta premog in zemeljski plin, kar prispeva k večjemu segrevanju ozračja in poslabšanju kakovosti zraka. Poleg energetske požrešnosti centri porabljajo ogromne količine vode za hlajenje, kar močno obremenjuje lokalne vodne vire. Avtorica opozarja tudi na nastajanje toplotnih otokov v okolici teh objektov ter na težave z elektronskimi odpadki in pridobivanjem surovin. Kljub hitremu napredku v energetski učinkovitosti te tehnologije so za obvladovanje njenih stranskih učinkov nujni strožji nadzor, regulacija in zmanjševanje škodljivih posledic.

Povzetek prispevka “Skrita cena umetne inteligence: Kakšen je v resnici njen okoljski odtis?“.

Uvod: Velika dilema sodobne tehnologije

Vsakič, ko umetni inteligenci zastavimo vprašanje, ustvarimo sliko ali prepustimo algoritmu reševanje kompleksne naloge, se le redko vprašamo: kakšna je nevidna cena te digitalne čarovnije? Čeprav umetna inteligenca deluje lahkotno in neoprijemljivo v “oblaku”, je njeno zaledje še kako fizično. Gradnja in delovanje masivnih podatkovnih centrov, ki napajajo in trenirajo AI, postajata vse večje politično in okoljsko vprašanje.

Da ta skrb ni osamljena, potrjujejo tudi javnomnenjske raziskave. Glede na anketo, ki jo je za CNN izvedla organizacija SSRS, skoraj 90 % Američanov navaja, da jih porast podatkovnih centrov za umetno inteligenco bolj skrbi, kot pa navdušuje. Javnost se upravičeno sprašuje o nezasitnih potrebah po energiji in vodi ter o hrupu in toploti, ki jo ti ogromni objekti oddajajo.

A razumevanje dejanskega vpliva na okolje je zapleteno. Predstave o okoljski škodi se gibljejo od opozoril pred podnebno katastrofo do trditev, da so skrbi pretirane. Slika je kompleksna predvsem zato, ker ponudniki AI ne zagotavljajo popolnoma preglednih in podrobnih podatkov, zaradi česar se moramo zanašati na strokovne ocene. Poleg tega je vpliv posameznega podatkovnega centra odvisen od njegove lokacije, uporabljene tehnologije in vira električne energije, ki jo porablja. V nadaljevanju pregledujemo ključna spoznanja o dejanskem okoljskem odtisu te tehnologije.

1. Eksplozivna rast porabe energije: Od tekstovnih poizvedb do potratnega ustvarjanja videov

Tehnologija umetne inteligence sicer pospešeno izboljšuje svojo energetsko učinkovitost, vendar rast števila uporabnikov in razmah izjemno potratnih oblik uporabe dobesedno goltata električno energijo.

Razlika med načini uporabe je ogromna. Analiza Mednarodne agencije za energijo (IEA) razkriva, da preprosta tekstovna vprašanja običajno porabijo manj elektrike kot televizor v enakem časovnem obdobju. Po drugi strani pa zahtevnejše aplikacije, kot je ustvarjanje videoposnetkov, včasih potrebujejo tudi tisočkrat več energije. Rezultat? Poraba električne energije v podatkovnih centrih za AI se je po ugotovitvah IEA v preteklem letu zvišala za kar 50 %.

Podatki razkrivajo tudi širši globalni trend:

• V letu 2025 so podatkovni centri AI porabili približno 0,5 % svetovne električne energije (analiza Our World in Data).
• Do leta 2030 naj bi ta delež zrasel na 1,5 %.

Čeprav se odstotek na prvi pogled sliši skromen, je težava v izjemni geografski zgostitvi. Skoraj pol svetovne porabe elektrike podatkovnih centrov poteka v Združenih državah Amerike. Po analizi nacionalnega laboratorija Lawrence Berkeley (Lawrence Berkeley National Laboratory) bi podatkovni centri zaradi hitre rasti AI do leta 2028 tam lahko predstavljali že do 12 % celotne porabe električne energije.

Naša odvisnost od orodij AI se širi z neprecedenčno hitrostjo, energetski sistem pa se mora temu prilagajati hitreje kot kdaj koli prej.

2. Prikrita zdravstvena in podnebna cena: Fosilna goriva in lokalno onesnaženje

Ker v svetovni proizvodnji električne energije še vedno prevladujejo fosilna goriva, se ogromna poraba elektrike neposredno preslika v dodatno onesnaževanje, ki segreva planet. Obstaja upravičen strah, da razmah AI podnebne cilje potiska vse dlje izven dosega.

Globalna struktura virov energije, ki trenutno napaja podatkovne centre, razkriva naslednjo sliko:

• 30 % premog,
• 27 % obnovljivi viri energije,
• 26 % zemeljski plin.

ZDA, ki so epicenter te rasti, imajo največ zmogljivosti plinskih elektrarn v razvoju na svetu, pri čemer je po poročilu organizacije Global Energy Monitor več kot tretjina teh zmogljivosti namenjena prav napajanju AI.

Ker se tehnološka podjetja želijo izogniti preobremenitvi javnih omrežij ter omejitvam pri priklopu, vse pogosteje gradijo lastno energetsko infrastrukturo – predvsem v obliki lastnih plinskih turbin. Ti lokalni viri energije delujejo kot neposredni premostitveni ukrep za zaobilazitev omrežnih zapletov, vendar so znatno manj učinkoviti od velikih centralnih elektrarn. Posledično to lokalno proizvodnjo spremljajo povečani izpusti škodljivih snovi, kot so dušikovi oksidi in lebdeči delci. S tem podjetja okoljsko in zdravstveno breme neposredno prenašajo na lokalne skupnosti; po ocenah študij bi finančno breme teh zdravstvenih posledic v ZDA do leta 2028 lahko doseglo kar 20 milijard dolarjev.

3. Dvojna “žeja” podatkovnih centrov: Skrita poraba vode

Poleg elektrike podatkovni centri potrebujejo ogromne količine vode, pri čemer se ocene o porabi med strokovnjaki in vodilnimi v industriji na prvi pogled močno razlikujejo:

• Ena od ocen navaja, da je za posamezno poizvedbo potrebna približno ena steklenica vode (nekaj več kot 2 skodelici).
• Sam Altman, generalni direktor družbe OpenAI, na drugi strani trdi, da povprečna poizvedba v ChatGPT porabi zgolj 1/15 čajne žličke vode.

Razlog za to razhajanje tiči v metodologiji merjenja. Altmanova izjava se nanaša izključno na neposredno porabo vode za hlajenje strežnikov ob obdelavi osnovne poizvedbe. Višje ocene pa upoštevajo celoten življenjski krog, ki vključuje tako neposredno hlajenje opreme kot tudi obsežno posredno porabo vode pri sami proizvodnji električne energije, ki napaja te sisteme.

Analiza znanstvenikov z Univerze v Kaliforniji (Riverside) in drugih ustanov kaže, da bi neposredna poraba vode v podatkovnih centrih v ZDA do leta 2030 lahko dosegla do 110 milijard galon letno, kar predstavlja 7 % celotne letne porabe v javnih vodovodnih sistemih ZDA.

Še bolj osupljivi pa so podatki o posredni porabi. Poročilo nevladne organizacije Ceres, ki je analiziralo podatkovne centre v sedmih ameriških zveznih državah, ugotavlja, da ti za proizvodnjo elektrike letno posredno porabijo okoli 3,4 tisoč milijard galon sladke vode. To je približno 12-krat več od skupne letne porabe vode mest Los Angeles, Phoenix in Washington, D.C. skupaj.

4. Lokalno segrevanje ozračja: Učinek “toplotnih otokov”

Manj znan, a vse bolj opazen stranski učinek podatkovnih centrov je ustvarjanje lokalnih “toplotnih otokov”. Ti centri z oddajanjem toplote segrevajo zrak in zemljo v svoji okolici, kar še dodatno povečuje temperaturne skoke, ki jih že povzroča podnebno onesnaženje.

Raziskovalci z univerz Arizona State University so proučevali toplotno onesnaženje podatkovnih centrov v Phoenixu in ugotovili, da so ti soseske, ki ležijo v smeri vetra, segreli za do 4 stopinje Fahrenheita.

David Sailor, direktor šole za geografske znanosti in urbanistično načrtovanje na omenjeni univerzi ter vodja raziskave, je ob tem opozoril na resnost situacije: »Tudi če ti podatkovni centri prispevajo le k dodatni stopnji ali dvema toplotnega otoka, lahko to še vedno zelo pomembno vpliva na naša življenja.«

5. Tekma za redke minerale, e-odpadki in tekmovanje z zeleno energijo

Okoljski odtis umetne inteligence se začne že dolgo preden se podatkovni center sploh zgradi – pri pridobivanju surovin za strojno opremo. Rudarjenje za temi materiali, ki pogosto poteka na globalnem jugu, je povezano z onesnaževanjem zraka in vode, krčenjem gozdov, tveganji za zdravje ljudi ter podnebnim onesnaževanjem.

Z razmahom in napredkom AI skokovito narašča tudi količina elektronskih odpadkov (e-odpadkov). Ti predstavljajo hitro rastoč tok odpadkov, ki so izjemno strupeni, če niso ustrezno odstranjeni. Trenutno se ustrezno reciklira le približno ena petina vseh e-odpadkov.

Poleg tega strokovnjake skrbi neposredno tekmovanje za resurse. Umetna inteligenca s svojimi potrebami po redkih mineralih neposredno konkurira sektorjem, ki so ključni za zmanjševanje podnebnega onesnaženja – predvsem industriji vetrne in sončne energije.

Raziskovalec Madani je kompromise te tehnološke dirke strnil v misel: »Kot vsaka druga tehnologija ima tudi ta svoje kompromise. Ima negativne strani, ki jih je treba regulirati, spremljati in ublažiti.«

Zaključek: Kam nas vodi pot naprej?

Umetna inteligenca morda res deluje kot nematerialna, virtualna storitev, vendar so njene korenine globoko usidrane v fizični svet. Od ogromne porabe fosilnih goriv in dragocene sladke vode do lokalnega segrevanja in kopičenja e-odpadkov – fizikalni in okoljski odtis digitalne revolucije je masiven in neizpodbijen.

Tehnologija nima zgolj svetle plati, ampak prinaša resne izzive, ki zahtevajo skrben nadzor in regulacijo. Kje torej potegniti mejo in kako kot družba uravnotežiti hiter tehnološki napredek ter neustavljivo željo po inovacijah z odgovornim varovanjem našega edinega planeta?

Povzetek članka kot predstavitev z zdrski.

URL: https://edition.cnn.com/2026/10/16/climate/ai-environmental-impact-energy-water-noise-explainer