EPO (2026) Europe’s technology transfer landscape – The current state, challenges and avenues for development of technology transfer offices. Munich: European Patent Office, 98p. – https://doi.org/10.65216/20261022-0001 – free access document pdf
Prispevek na spletnih straneh Evropske patentne pisarne (Europe Patent Office – EPO) v rubriki Novice in dogodki o novem študijskem pregledu Evropske patentne pisarne, ki osvetljuje ključne izzive pri prenosu javnih raziskav v tržni uspeh v Evropi. Poročilo poudarja, da imajo pisarne za prenos tehnologij (angl. Office of Technology Transfer – TTO) ključno vlogo pri zaščiti intellectualne lastnine, čeprav se med seboj močno razlikujejo po obsegu in virih. Kljub temu da je Evropa po številu akademskih patentov ujela Združene države Amerike, se še vedno sooča s težavami pri dolgoročnem ohranjanju veljavnosti teh pravic. Avtorji zato predlagajo tesnejše sodelovanje, deljenje strokovnega znanja ter izboljšanje dostopa do financiranja in mrež. Hkrati prenovljena orodja, kot sta prikazovalnik podatkov in poglobljeni tehnološki iskalnik, ponujajo podrobnejši vpled v globalno inovacijsko krajino ter povezujejo startup podjetja z vlagatelji.
Povzetek poročila “Evropski inovacijski paradoks: pet presenetljivih spoznanj o tem, zakaj vrhunska znanost ne doseže trga (in kako to spremeniti)“.
I. Uvod: Znanstveni velikan na tržnih šepajočih nogah
Evropa se ponaša z izjemno raziskovalno osnovo in vrhunskimi znanstvenimi dosežki, vendar se že vrsto let sooča z resnim izzivom: kako to znanstveno odličnost učinkovito prenesti na trg. Poročili Maria Draghija in Enrica Lette ter “Kompas konkurenčnosti” Evropske komisije jasno izpostavljajo, da je inovacijska vrzel eden ključnih izzivov celine. V dobi, ko je tehnološko vodstvo neposredno povezano z gospodarsko varnostjo, odpornostjo in strateško avtonomijo, postaja pot od laboratorija do trga strateška prioriteta prvega reda.
Ključni most na tej poti so pisarne za prenos tehnologij (TTO – Technology Transfer Offices). Te specializirane enote delujejo v okviru univerz, javnih raziskovalnih ustanov in raziskovalnih bolnišnic. Njihova naloga presega zgolj administrativno prijavo patentov; TTO-ji identificirajo obetavne izume, upravljajo intelektualno lastnino, zagotavljajo financiranje za dokaz koncepta (proof-of-concept) ter povezujejo tehnologije s podjetji, investitorji in podjetniki.
Najnovejša obsežna študija Evropskega patentnega urada (EPO), izvedena v sodelovanju z združenjem ASTP in organizacijo Fraunhofer ISI na podlagi podatkov več kot 800 evropskih TTO-jev, razkriva podrobno sliko evropskega inovacijskega okolja. V nadaljevanju predstavljamo pet najbolj presenetljivih ugotovitev, ki pojasnjujejo, kje nastajajo ozka grla in kako lahko Evropa preobrne svoj inovacijski trend.
II. Ključna spoznanja: Zakaj evropski prenos tehnologij potrebuje preobrat
1. Konec 20-letne rastne zgodbe: Patentiranje na univerzah je doseglo strop
Zadnji dve desetletji sta prinesli izjemno rast patentne aktivnosti evropskih raziskovalnih ustanov. Število evropskih patentnih prijav (EP), v katerih nastopa vsaj ena javna raziskovalna ustanova, se je z 3 235 leta 2006 povzpelo na vrhunec pri 8 138 prijavah leta 2023. Tudi delež teh prijav v vseh evropskih patentnih prijavah se je skoraj podvojil – s 4,8 % leta 2006 na 9,4 % leta 2022.
Vendar pa najnovejši podatki kažejo na prelom tega dolgoletnega trenda rasti. Leta 2025 je število prijav padlo pod 8 000 (na 7 971), delež pa se je znižal na 9,1 %. Glavni gonilnik prejšnje rasti so bile univerze, katerih prijave so se med letoma 2006 in 2022 več kot potrojile (iz 1 445 na skoraj 5 000), nato pa so stagnirale pod to mejo. Prijave javnih raziskovalnih organizacij (PRO) so se po prejšnjih nihanjih leta 2025 opomogle in dosegle 4 474 prijav, medtem ko so raziskovalne bolnišnice po vrhuncu leta 2023 (preko 820 prijav) zabeležile padec na 755 prijav leta 2025.
Pogovori s strokovnjaki iz TTO-jev razkrivajo, da ta padec ni naključen. Pisarne se soočajo z vse večjimi pritiski na proračune za patente, zaradi česar morajo sprejemati težke odločitve o tem, katere izume sploh zaščititi in kako dolgo vzdrževati patentne pravice.
“Pritisk na proračune za patente prisiljuje ustanove k težkim odločitvam o tem, katere izume zaščititi in kako dolgo, kar lahko zaustavi obetavne tehnologije še pred vstopom na trg.”
2. Evropske univerze po neposrednem lastništvu dohitervajo ZDA, a patente opuščajo prehitro
V zadnjih dveh desetletjih je večina evropskih držav odpravila zakonodajni sistem “profesorskega privilegija” (professor’s privilege) in lastništvo nad izumi prenesla neposredno na raziskovalne ustanove. S tem so se evropske univerze po stopnji neposrednega lastništva izenačile z ZDA: do leta 2020 je bilo približno polovico vseh akademskih patentnih prijav (tako v Evropi kot v ZDA) vloženih neposredno s strani univerz.
Kljub tej formalni izenačitvi pa obstaja velika vrzel pri dolgoročnem vzdrževanju patentov. Ker vzdrževanje patenta zahteva letne pristojbine, stopnja vzdrževanja odraža pričakovano gospodarsko vrednost izuma.
- 10-letna stopnja vzdrževanja neposrednih akademskih patentov: V Evropi znaša le 59,3 %, medtem ko v ZDA dosega 73,7 %.
- Neposredni vs. posredni patenti: V Evropi so neposredni univerzitetni patenti vzdrževani znatno redkeje kot posredni patenti (patenti raziskovalcev, ki so v lasti podjetij), ki dosežejo 67,8 % (razlika znaša 8,5 odstotnih točk). V ZDA je ta razlika minimalna (73,7 % proti 75,2 %).
Ta razkorak opozarja na strukturni problem: evropske univerze so sicer prevzele lastništvo nad izumi, vendar jim primanjkuje virov, financiranja za dokaz koncepta in komercializacijskih zmogljivosti, da bi lahko zgodnje tehnologije razvijale in upravljale skozi dolgotrajen proces do tržne uveljavitve. Pomemben korak k rešitvi te finančne ranljivosti predstavlja sistem Enotnega patenta (Unitary Patent), ki od leta 2023 omogoča enotno zaščito in enotno letno pristojbino v 18 sodelujočih državah članicah EU, s čimer univerzam znižuje administrativno breme ter stroške vzdrževanja IP-ja.
3. Mit o velikosti: Majhne pisarne so posamično učinkovite, a le obseg prinaša serijski uspeh
Struktura evropskih TTO-jev je izjemno drobljena. Raziskava pokaže, da je kar 90,5 % (732 od 809) evropskih pisarn majhnih ali srednje velikih.
- Mediana števila zaposlenih v evropskem TTO znaša le 6,7 FTE (ekvivalent polnega delovnega časa).
- Povprečna (mediana) letna aktivnost TTO obsega: 9,1 razkritja izuma, 6 patentnih prijav, 3,3 podeljene patente, 2 licenčne pogodbe ter 0,5 spin-off podjetja in 0,9 startup podjetja (skladno z metodologijo ASTP).
Analiza učinkovitosti razbija mit, da so majhne pisarne neučinkovite pri obravnavi posameznih primerov. Pri konverziji posameznega razkritja izuma v patent, licenco ali novo podjetje med majhnimi in velikimi TTO-ji ni statistično pomembnih razlik. Majhna pisarna lahko zelo učinkovito vodi posamezen izum, ko ta enkrat vstopi v proces.
Vendar pa velika pisarna prinaša ključno prednost: večjo produktivnost na zaposlenega. Veliki TTO-ji delujejo v povsem drugačnem institucionalnem okolju, saj podpirajo ustanove z 22-krat večjimi raziskovalnimi proračuni in 7-krat večjim raziskovalnim osebjem, zaradi česar prejmejo do 16-krat več razkritij izumov. To jim omogoča:
- specializacijo zaposlenih po specifičnih sektorjih (npr. biotehnologija, digitalne tehnologije),
- vzpostavitev namenskih ekip za licenciranje ali tvegani kapital,
- pridobivanje dragocenih izkušenj skozi ponavljajoča se pogajanja in tržne interakcije.
4. Moč kadrov: Podvojitev ekipe TTO prinaša kar 53 % več novih startupov
Kapaciteta TTO-ja se neposredno odraža v oprijemljivih tržnih rezultatih. Ob nadzoru spremenljivk, kot so obseg raziskovalnega proračuna, število razkritij izumov in država delovanja, ekonometrična analiza potrjuje močno povezavo med število zaposlenih v TTO in komercializacijskimi izidi.
Podvojitev števila zaposlenih v TTO (ob enakih ostalih pogojih) je povezana z:
- +53 % več novih startupov
- +43 % več novih podjemov (skupno startupi + spin-offi)
- +36 % več novih spin-offov
- +23 % več delujočih spin-offov
- +21 % več licenc, opcij in dodelitev (LOA)
To ne pomeni zgolj poudarjanja “števila glav”, temveč širšo zmogljivost pisarne. Zmogljivejše ekipe se lahko premaknejo od pasivnega čakanja na raziskovalce k aktivnemu iskanju izumov (scouting) na terenu. V enem od analiziranih primerov se je število letnih razkritij izumov po uvedbi sistematičnega terenskega iskanja povečalo s 15–20 na 55–60.
5. Rešitev ni v napihovanju pisarn, temveč v združevanju moči
Ker večina evropskih univerz ne more zgraditi ogromnih pisarn z desetinami strokovnjakov, rešitev ne leži v poskušanju ustvarjanja samostojnih “velikanov” na vsaki ustanovi. Ključ je v kombiniranju lokalne prisotnosti in deljenih zmogljivosti.
- Lokalna prisotnost: Je nepogrešljiva. Raziskovalci zaupajo ljudem, ki jih poznajo, zato morata prvi zajem idej in gradnja odnosov potekati neposredno na univerzi ali inštitutu.
- Deljene zmogljivosti: Kompleksne storitve – kot so padci tržnih analiz, ocene vrednosti pravic IL, financiranje dokaza koncepta, mrežne povezave z investitorji ter specializirana usposabljanja – pa se lahko združujejo na regionalni, nacionalni ali evropski ravni.
Za pospešitev pretoka prelomnih tehnologij imajo ustanove na voljo napredne instrumente, kot so regulatorični peskovniki (regulatory sandboxes) za testiranje prelomnih inovacij v realnem okolju, ter nacionalne modele združevanja zmogljivosti (kot je francoska mreža SATT). Poleg tega so na voljo obstoječa vseevropska orodja in mreže, kot so mreža patentnih informacijskih centrov (PATLIB), združenje ASTP ter orodja EPO (npr. Deep Tech Finder za povezovanje startupov z investitorji in Data Desk).
“Sporočilo je jasno: Evropa ne potrebuje enega samega modela TTO, potrebuje pa močnejše in bolj povezane zmogljivosti za prenos tehnologij.” — António Campinos, predsednik Evropskega patentnega urada
III. Zaključek: Pogled v prihodnost in strateški poziv
Podatki jasno pokažejo, da prenos tehnologij v Evropi ne sme več obveljati za zgolj administrativno funkcijo, temveč za vitalni del evropske inovacijske infrastrukture. Za premostitev inovacijske vrzel študija navaja šest ključnih usmeritev za prihodnost:
- Strateško priznanje TTO-jev: Prepoznati prenos tehnologij kot ključni instrument za gospodarsko konkurenčnost in tehnološko suverenost.
- Upoštevanje raznolikosti: Oblikovati politike podpore glede na velikost in zrelost TTO-jev, brez vnosa enotnega kalupa za vse.
- Jačanje zmogljivosti celotne poti: Zagotoviti stabilne proračune za zaščito IL, dokaz koncepta in komercializacijo.
- Povezovanje lokalnega in deljenega: Ohraniti lokalno bližino raziskovalcem ter deliti specializirano znanje prek regionalnih in evropskih mrež.
- Enotni trg za tehnologijo: Izboljšati čezmejno vidnost tehnologij in povezovanje z investitorji iz celotne EU.
- Uskladitev spodbud: Ustrezno ovrednotiti udejstvovanje raziskovalcev pri prenosu znanja in uspeh meriti po dolgoročnem tržnem ter družbenem učinku, ne le po številu patentnih prijav.
V dobi globalne tekme za tehnološko dominanco se postavlja odločilno vprašanje: Ali bo Evropi uspelo pravočasno povezati svoje razdrobljene zmogljivosti in omogočiti, da njeni vrhunski znanstveni dosežki prerastejo v vodilna globalna podjetja? Odgovor na to vprašanje bo oblikoval gospodarsko prihodnost celine.
Povzetek poročila kot predstavitev z zdrski.