Prispevki za študentski blog nastajajo v študijskem letu 2024/25 kot odgovor študentov te generacije pri izbirnem predmetu Trajnostno inženirstvo, ki se izvaja za vse študente Univerze v Ljubljani, na izzive trajnosnosti in trajnostnega razvoja. Prispevki so podani v časovnem zaporedju nastanka in pokrivajo učno vsebino pri predmetu.
Kakšni so izivi z trajnostnim urbanističim načrtovanjem v okviru staranja prebivalstva?
Izgleda, da se strinjamo, da je usklajevanje grajenega okolja s potrebami starajočega se prebivalstva ključni izziv trajnostnega urbanističnega načrtovanja.
Cilj je ustvariti mesta, ki so “prijazna do starosti”, kar pomeni, da starejšim omogočajo aktivno in kakovostno življenje. To pa zahteva celovit pristop, ki naslavlja tako fizične kot družbene vidike urbanega okolja.
Slika: Delež starejših od 65 leta, leta 2010 in 2060, po svetovnih območjih (vir: UNDESA 2011, povzeto po Kerbler, 2011).
Poglejmo podrobneje posamezne izzive:
Fizično (grajeno) okolje:
Odprti prostor in stavbne površine: Starejši potrebujejo varne, dostopne in privlačne javne prostore. To pomeni pločnike brez ovir, zadostno število klopi za počitek, dobro osvetljene ulice in parke, dostopna javna stranišča ter bližino storitev.
Prevoz: Starejšim je treba zagotoviti dostopne, cenovno ugodne in zanesljive možnosti prevoza. Javni prevoz mora biti prilagojen njihovim potrebam z nizkopodnimi vozili, jasnimi oznakami in dovolj prednostnimi sedeži. Pomembne so tudi specializirane prevozne storitve, kot so prevozi s taksijem ali kombiji.
Stanovanja: Starejši potrebujejo primerna, cenovno dostopna in prilagojena stanovanja. Stanovanja morajo biti brez ovir, z dovolj širokimi prehodi in ustrezno urejenimi sanitarnimi prostori. Pomembna je tudi možnost adaptacije stanovanj in pomoč pri tem.
Družbeni vidiki:
Poleg fizičnih prilagoditev je pomembno ustvariti družbeno okolje, ki spodbuja vključevanje starejših. To pomeni:
Boj proti diskriminaciji zaradi starosti in osamljenosti.
Spodbujanje sodelovanja starejših v družbenem življenju, na primer skozi prostovoljno delo ali druženje v centrih za starejše.
Zagotavljanje dostopnih informacij in komunikacije za starejše.
Ustvarjanje medgeneracijskih stikov in sodelovanja.
Trajnostno urbanistično načrtovanje v okviru staranja prebivalstva je torej kompleksen in dolgoročen proces, ki zahteva sodelovanje različnih deležnikov, vključno z urbanisti, arhitekti, socialnimi delavci, starejšimi prebivalci in širšo javnostjo.
Ključno je razumeti, da staranje prebivalstva ni zgolj demografski trend, ampak prinaša tudi številne priložnosti za ustvarjanje bolj trajnostnih in vključujočih mest. Starejši prebivalci imajo bogate izkušnje, znanje in čas, ki ga lahko prispevajo k razvoju skupnosti. Zato je pomembno, da jih ne obravnavamo kot breme, temveč kot dragocen vir.
Poleg že omenjenih izzivov, povezanih s fizičnim okoljem in socialno vključenostjo, bi želela poudariti še nekaj dodatnih vidikov:
Pomen medgeneracijskega sodelovanja: Ustvarjanje prostorov in programov, ki spodbujajo interakcijo med različnimi generacijami, je ključnega pomena za krepitev socialne kohezije in prenos znanja. To lahko vključuje medgeneracijske centre, skupne vrtove, prostovoljne programe in druge pobude, ki povezujejo starejše in mlajše prebivalce.
Uporaba novih tehnologij: Nove tehnologije, kot so telemedicina, pametni domovi in mobilne aplikacije, lahko starejšim omogočijo lažje in bolj neodvisno življenje. Pomembno je zagotoviti dostopnost teh tehnologij za vse starejše, ne glede na njihove digitalne spretnosti ali finančne zmožnosti.
Spodbujanje aktivnega in zdravega staranja: Mesta lahko veliko prispevajo k spodbujanju zdravih življenjskih navad pri starejših. To vključuje zagotavljanje dostopnih rekreacijskih površin, programov za telesno aktivnost in zdravo prehrano ter spodbujanje hoje in kolesarjenja.
Sodelovanje s starejšimi prebivalci: Ključno je, da so starejši prebivalci aktivno vključeni v procese načrtovanja in odločanja o svojem okolju. Njihove izkušnje, potrebe in želje so dragocen vir informacij za ustvarjanje mest, ki so resnično prijazna do starosti.
Trajnostno urbanistično načrtovanje v okviru staranja prebivalstva je torej proces, ki zahteva stalno prilagajanje in inovativnost. Z združevanjem znanja, izkušenj in kreativnosti lahko ustvarimo mesta, ki so prijazna do vseh generacij in zagotavljajo visoko kakovost življenja za vse prebivalce.
Krožno gospodarstvo je v Sloveniji še v povojih, a vendarle se vse več podjetij in organizacij zaveda njegovega pomena in se aktivno vključuje v prehod.
Glavni cilj krožnega gospodarstva je zmanjšati porabo virov in odpadkov ter ustvariti bolj trajnosten in konkurenčen gospodarski sistem. V Sloveniji obstaja več pobud in programov, ki spodbujajo krožno gospodarstvo, med njimi:
Akcijski načrt za krožno gospodarstvo: Evropska komisija je leta 2015 sprejela prvi akcijski načrt za krožno gospodarstvo, ki spodbuja evropske države, vključno s Slovenijo, k prehodu. Načrt vsebuje ukrepe za celoten cikel od proizvodnje do ravnanja z odpadki in se osredotoča na področja kot so recikliranje, zmanjševanje odlaganja odpadkov in spodbujanje industrijske simbioze.
Program CEL.KROG: Ta program, sofinanciran iz evropskih sredstev, spodbuja slovenska podjetja k razvoju novih tehnologij za predelavo biomase in razvoj bioloških materialov. Program vključuje pet sklopov, ki naslavljajo različne vidike krožnega gospodarstva, od vrednotenja potenciala biomase do energetske izrabe odpadkov.
Javni razpis “Podpora zagonskim, mikro, malim in srednjim podjetjem (MSP) pri strateški trajnostni in krožni transformaciji poslovanja”: SPIRIT Slovenija ponuja finančno podporo podjetjem za celovito strateško trajnostno transformacijo poslovanja in za izvedbo procesov krožnega in nizkoogljičnega gospodarstva. Program je razdeljen na dva sklopa in vključuje tako strokovno pomoč kot sofinanciranje izvedbenih projektov.
Primer dobre prakse v Sloveniji je podjetje Melamin, d. d., Kočevje, ki je zamenjalo svojo kotlovnico na fosilna goriva s kotlovnico na lesno biomaso. S tem so znatno zmanjšali svoj vpliv na okolje in prispevali k trajnostni rabi lokalnih virov. Podjetje je tudi vključeno v program CEL.KROG, kar kaže na njihovo zavezanost krožnemu gospodarstvu.
Poleg teh pobud je pomembno tudi ozaveščanje javnosti o pomenu krožnega gospodarstva. V Sloveniji obstaja več nevladnih organizacij, ki se aktivno ukvarjajo s promocijo trajnostnih načinov življenja in spodbujanjem krožnega gospodarstva, na primer Zero Waste Slovenija.
Izzivi pri prehodu na krožno gospodarstvo v Sloveniji vključujejo:
pomanjkanje ustrezne infrastrukture za recikliranje in predelavo odpadkov,
pomanjkanje finančnih sredstev za investicije v nove tehnologije,
pomanjkanje znanja in izkušenj na področju krožnega gospodarstva.
Kljub izzivom pa je krožno gospodarstvo ključnega pomena za trajnostni razvoj Slovenije. Zmanjšanje porabe virov in odpadkov bo prispevalo k varovanju okolja, ustvarjanju novih delovnih mest in krepitvi konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.
Kot smo že ugotovili, je krožno gospodarstvo ključnega pomena za trajnostni razvoj Slovenije. Zmanjšanje porabe virov in odpadkov bo prispevalo k varovanju okolja, ustvarjanju novih delovnih mest in krepitvi konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.
Želim poudariti nekaj ključnih točk:
Spodbujanje inovacij: Za uspešen prehod na krožno gospodarstvo so ključne inovacije na področju tehnologije, procesov in poslovnih modelov. Potrebno je spodbujati razvoj novih materialov, tehnologij za recikliranje in predelavo odpadkov ter inovativnih rešitev za ponovno uporabo izdelkov.
Sodelovanje med deležniki: Prehod na krožno gospodarstvo zahteva sodelovanje med različnimi deležniki, vključno z vlado, podjetji, raziskovalnimi institucijami in nevladnimi organizacijami. Pomembno je ustvariti platformo za dialog in izmenjavo znanja ter spodbujati skupne projekte in pobude.
Ozaveščanje javnosti: Ozaveščanje javnosti o pomenu krožnega gospodarstva je ključnega pomena za sprejemanje trajnostnih navad in spodbujanje povpraševanja po krožnih izdelkih in storitvah. To lahko dosežemo z izobraževanjem, medijskimi kampanjami in drugimi oblikami komuniciranja.
Spremembe zakonodaje: Za spodbujanje krožnega gospodarstva je potrebno ustvariti ustrezen zakonodajni okvir, ki bo spodbujal inovacije, recikliranje in ponovno uporabo ter omejeval odlaganje odpadkov.
Finančni instrumenti: Prehod na krožno gospodarstvo zahteva znatne investicije v nove tehnologije in infrastrukturo. Potrebno je zagotoviti ustrezne finančne instrumente, kot so subvencije, krediti in davčne olajšave, ki bodo spodbudile podjetja k investiranju v krožne rešitve.
Krožno gospodarstvo predstavlja veliko priložnost za Slovenijo, da ustvari bolj trajnostno, konkurenčno in vključujoče gospodarstvo. Z odločenim in usklajenim delovanjem vseh deležnikov lahko Slovenija postane vodilna država na področju krožnega gospodarstva v Evropi in širše.
Obvladovanje hrupa pri železniškem prometu s strani SŽ
Viri ponujajo nekaj informacij o tem, kako Slovenske železnice (SŽ) obvladujejo hrup, ki ga povzroča železniški promet.
Monitoring hrupa: SŽ so vzpostavile sistem monitoringa hrupa, ki služi kot osnova za načrtovanje ukrepov za zmanjševanje hrupa. SŽ obvladujejo vire onesnaževanja okolja s hrupom v skladu z veljavnimi predpisi.
Protihrupne ograje: Eden od ključnih ukrepov za zmanjševanje hrupa je gradnja protihrupnih ograj. Te ograje se kontinuirano gradijo v okviru vsake načrtovane rekonstrukcije ali posodobitve železniške proge. Kot primer je navedena gradnja proge Puconci–Hodoš (1999). Zadnja sanacija industrijskega tira, ki je zahtevala gradnjo protihrupne ograje, je bila izvedena v letih 2020/2021 na povezavi med Centrom za vzdrževanje tirnih vozil Dobova in železniško postajo Dobova.
Operativni program za zmanjševanje hrupa: Država pripravlja protihrupne ukrepe v okviru operativnega programa za zmanjševanje hrupa na železnicah in državnih cestah. Ta program, ki ga pripravita Ministrstvo za infrastrukturo (oziroma Direkcija RS za infrastrukturo) in Ministrstvo za okolje, se osredotoča na območja mestne občine Ljubljana in mestne občine Maribor. Potrdi ga Vlada RS.
Obvezni periodični monitoring: Na prometni infrastrukturi, ki je v državni lasti, se vsakih pet let izvaja obvezni periodični obratovalni monitoring hrupa. Ta monitoring izvaja Ministrstvo za infrastrukturo oziroma organ v njegovi sestavi.
Upoštevanje omejitev glede hrupa: SŽ zagotavljajo, da pri izvajanju svojih dejavnosti zaradi hrupa ne motijo ljudi oziroma stanovalcev, ki živijo v njihovi neposredni bližini.
Viri poudarjajo, da je hrup, ki ga povzroča železniški promet, ena od pomembnih okoljskih težav, zlasti na prometno najbolj obremenjenih železniških odsekih, kot so območje Mestne občine Ljubljana in železniški odsek Ljubljana–Kranj.
Viri omenjajo tudi, da SŽ – Infrastruktura kot upravljavec železniške infrastrukture ima dostop do podatkov o hrupu. Vse investicije, ki se načrtujejo v zvezi z zmanjševanjem hrupa na linijskih virih hrupa na območjih, kjer so presežene ravni hrupa v okolje, pa načrtuje pristojno ministrstvo.
Čeprav viri ne navajajo specifičnega načrta trajnosti za prihodnost, ponujajo vpogled v trenutne ukrepe in standarde, ki jih Slovenske železnice (SŽ) izvajajo na področju trajnostnega razvoja.
Iz virov je razvidno, da se SŽ zavedajo pomena trajnostnega poslovanja in aktivno vključujejo ukrepe za varovanje okolja, izboljšanje družbene odgovornosti in zagotavljanje dolgoročne uspešnosti podjetja.
Certificiranje po standardih ISO: SŽ so pridobile certifikate ISO 14001 (sistem ravnanja z okoljem), ISO 50001 (sistem upravljanja energije) in ISO 9001 (sistem vodenja kakovosti). Ti certifikati dokazujejo njihovo zavezanost k sistematičnemu izvajanju ukrepov za trajnostno poslovanje.
Zmanjševanje negativnih vplivov na okolje: SŽ se osredotočajo na obvladovanje negativnih vplivov na okolje, kot so hrup, ravnanje z odpadki, emisije v zrak, vodo in tla, svetlobno onesnaževanje okolja, skladiščenje in raba nevarnih snovi ter prevoz nevarnih snovi.
Učinkovita raba energije in obnovljivi viri: SŽ si prizadevajo za racionalno rabo energije in drugih naravnih virov. Že 77% vlakov vozi na električni pogon, 50% električne energije, ki jo porabijo električna tirna vozila SŽ, pa je pridobljene iz obnovljivih virov energije.
Protihrupni ukrepi: SŽ gradijo protihrupne ograde in izvajajo druge ukrepe za zmanjševanje hrupa, ki ga povzroča železniški promet.
Varnost in zdravje pri delu: SŽ izvajajo programe za promocijo zdravja in varnosti zaposlenih.
Sodelovanje z lokalnimi skupnostmi: SŽ sodelujejo z lokalnimi skupnostmi preko neposrednih stikov, sestankov in sponzorstev.
Potencialni prihodnji ukrepi, ki bi lahko bili vključeni v načrt trajnosti:
Povečanje deleža obnovljivih virov energije: SŽ bi lahko povečale delež obnovljivih virov energije, ki jih uporabljajo za pogon vlakov, ogrevanje in hlajenje stavb.
Izboljšanje energetske učinkovitosti stavb: SŽ bi lahko izboljšale energetsko učinkovitost svojih stavb z izolacijo, zamenjavo oken in vgradnjo sodobnih ogrevalnih sistemov.
Recikliranje in ponovna uporaba materialov: SŽ bi lahko izboljšale sistem ravnanja z odpadki in povečale delež recikliranih in ponovno uporabljenih materialov.
Spodbujanje trajnostne mobilnosti med zaposlenimi in potniki: SŽ bi lahko spodbujale zaposlene in potnike k uporabi trajnostnih oblik prevoza, kot so kolesarjenje in hoja.
Izračun in zmanjšanje ogljičnega odtisa: SŽ bi lahko izračunale svoj ogljični odtis in se zavezale k njegovemu zmanjšanju v prihodnosti.
Poročanje o trajnostnem razvoju: SŽ bi lahko v svoja letna poročila vključile več informacij o svojih trajnostnih prizadevanjih, s čimer bi povečale transparentnost in odgovornost.
Viri sicer ne omenjajo konkretnih časovnih rokov ali ciljev za izvedbo teh potencialnih prihodnjih ukrepov, vendar ti ukrepi predstavljajo pomembne korake na poti k bolj trajnostnemu poslovanju SŽ.
Hidroelektrarne (HE) na spodnji Savi imajo pozitiven vpliv na poplavno varnost. Niso zasnovane le za proizvodnjo električne energije, temveč tudi za zagotavljanje protipoplavne varnosti celotnega spodnjesavskega prostora. Brez dokončanja verige hidroelektrarn bi bilo tovrstno zagotavljanje varnosti praktično nemogoče.
Pretočne akumulacije HE igrajo ključno vlogo pri obvladovanju visokih voda in uravnavanju nivojev podtalnice. Pomembno je, da so te akumulacije medsebojno verižno povezane, kar pomeni, da je za optimalno delovanje sistema potrebno zgraditi vse načrtovane HE v verigi.
HE na spodnji Savi so zasnovane tako, da ne povečujejo poplavne ogroženosti. Pravzaprav so eden glavnih ciljev pri njihovem načrtovanju, gradnji in obratovanju prav zagotavljanje varnosti pred poplavami.
Pomembno je poudariti, da obratovanje elektrarn ne spreminja velikosti pretokov dolvodno od zadnje stopnje v verigi. Zadnja elektrarna v verigi, HE Mokrice, bo “izravnala” dnevno spreminjanje pretokov gorvodnih HE na njihovo naravno velikost.
Prostornina vode v pretočnih akumulacijah (PA) se med visokimi vodami ne spreminja. Ko pretoki Save presežejo instalirani pretok HE, morajo elektrarne odpreti zapornice na prelivnih poljih in prevajati presežek vode. S tem se zagotovi, da se prostornina vode v PA ne zmanjšuje in ne povečuje, ampak ostane enaka ves čas trajanja visokovodnega vala.
Prostornina zadržane vode v PA je zanemarljiva v primerjavi s količino vode, ki preteče ob stoletnem poplavnem valu Save. Zato veriga HE ne more vplivati na velikost poplavnih valov.
Zapornice na prelivih se ob naraščanju pretoka odpirajo enakomerno in postopoma ter sledijo vnaprej določenemu protokolu. Ko so zapornice odprte, se skozi PA vzpostavi prosti pretok vode, na katerega elektrarne ne morejo več vplivati.
Zaradi majhnih prostornin v PA, HE na spodnji Savi ne morejo zadržati dovolj vode za zmanjšanje konice poplavnega vala.
HE na spodnji Savi izboljšujejo poplavno varnost na več načinov:
Izboljšanje hidravličnih razmer v PA: Povečana pretočnost vodotoka in nižje gladine ob visokih vodah v primerjavi z naravno strugo. To pomeni, da so poplave na območjih, ki niso zaščitena s protipoplavnimi ukrepi, manjše in manj pogoste.
Rezervo za kompenzacijo povečanja pretokov zaradi podnebnih sprememb: Nižje gladine zaradi HE zagotavljajo rezervo, ki jo bo v prihodnosti mogoče uporabiti za obvladovanje večjih pretokov zaradi podnebnih sprememb.
Poglobitve dna struge dolvodno od HE: Poglobitve so prispevale k dodatnemu znižanju gladine Save pri visokih pretokih, kar je zmanjšalo pogostost in obseg poplav.
Izgradnja HE Brežice je zmanjšala pogostost in obseg poplav v poplavnem območju Krškega polja in brežiške Vrbine.
Načrtovana HE Mokrice bo imela pomembno vlogo pri zagotavljanju poplavne varnosti, predvsem na Čateškem polju, območju Mihalovca in Loč ter v Krški vasi in Velikih Malencah. Brez HE Mokrice ne bi bilo mogoče zagotoviti ustrezne protipoplavne zaščite za te kraje.
Izvedba protipoplavnih zaščit v sklopu gradnje HE ima več pozitivnih učinkov:
Nižji stroški izvedbe: Material za gradnjo nasipov se pridobi v območju izvedbe HE, kar zmanjšuje stroške transporta.
Manjši vpliv na okolje: Manjši obseg protipoplavnih ureditev pomeni manjši vpliv na okolje.
Financiranje iz vodnega sklada: HE s plačilom vodnega prispevka, koncesnine in davkov večkratno povrnejo investicijo v visokovodne zaščite.
Sodelovanje med družbo HESS, ki upravlja s HE na spodnji Savi, in hidrološko službo ARSO je ključnega pomena za pravilno obratovanje HE ob pojavu velikih pretokov. Dobro usposobljeno tehnično osebje, ki skrbi za obratovanje in vzdrževanje HE, prav tako prispeva k zagotavljanju poplavne varnosti.
Skratka, hidroelektrarne na spodnji Savi, vključno z načrtovano HE Mokrice, ne ogrožajo poplavne varnosti, temveč jo izboljšujejo. Njihova vloga pri zagotavljanju protipoplavne zaščite je ključna, saj brez njih ne bi bilo mogoče zagotoviti ustrezne varnosti za celoten spodnjesavski prostor.
Čeprav so se emisije onesnaževal v zadnjih dveh desetletjih zmanjšale in posledično izboljšale kakovost zraka, ostaja onesnaženost zraka največje okoljsko tveganje za zdravje v Evropi, tudi v Sloveniji.
Izpostavljenost drobnim trdnim delcem in povišani ravni dušikovega dioksida, ki presegajo priporočila Svetovne zdravstvene organizacije, sta leta 2021 po ocenah povzročila 253.000 oziroma 52.000 prezgodnjih smrti v Evropi.
Ta onesnaževala so povezana s številnimi boleznimi dihal, srca in ožilja, vključno z astmo, srčnimi boleznimi in možgansko kapjo.
Poleg prezgodnjih smrti onesnaženost zraka povzroča tudi obolevnost in poslabšanje kroničnih bolezni.
Kateri so glavni dejavniki onesnaženja zraka?
Žal viri, ki ste jih posredovali, ne vsebujejo podrobnih informacij o specifičnih dejavnikih onesnaženja zraka. Vendar vir omenja, da je onesnaženost zraka največje okoljsko tveganje za zdravje v Evropi. Prav tako navaja, da sta izpostavljenost drobnim trdnim delcem in dušikovemu dioksidu, ki presegajo priporočila Svetovne zdravstvene organizacije, leta 2021 povzročila veliko prezgodnjih smrti.
Iz teh informacij lahko sklepamo, da so drobni trdni delci in dušikov dioksid pomembna onesnaževala zraka.
Za bolj celovit odgovor na vaše vprašanje bi bilo potrebno pregledati druge vire, kot so poročila Agencije RS za okolje (ARSO) ali Evropske agencije za okolje (EEA). Ti viri bi lahko vsebovali podrobnejše informacije o specifičnih dejavnikih onesnaženja zraka, kot so:
promet: izpušni plini vozil so pomemben vir dušikovih oksidov in trdnih delcev
industrija: industrijski procesi lahko sproščajo v zrak različne onesnaževala, kot so žveplov dioksid, težke kovine in hlapne organske spojine
energetika: kurjenje fosilnih goriv v termoelektrarnah je pomemben vir žveplovega dioksida in dušikovih oksidov
kmetijstvo: kmetijstvo je pomemben vir amoniaka, ki prispeva k nastanku drobnih trdnih delcev
ogrevanje: kurjenje lesa in premoga v gospodinjstvih je pomemben vir trdnih delcev, zlasti v zimskem času.
Ti dejavniki onesnaženja zraka se lahko razlikujejo glede na geografsko lokacijo, letni čas in druge dejavnike.
Kateri so ukrepi za zmanjšanje onesnaženosti zraka?
Čeprav viri ne podajajo specifičnega seznama ukrepov za zmanjševanje onesnaženosti zraka v Sloveniji, ponujajo nekaj vpogledov v to problematiko in možne rešitve.
Akcijski načrt za ničelno onesnaževanje: Evropska unija si prizadeva za izboljšanje kakovosti zraka do leta 2030 s ciljem zmanjšanja prezgodnjih smrti zaradi onesnaženosti zraka za najmanj 55 % v primerjavi z letom 2005. Ta načrt se osredotoča na zmanjšanje emisij PM 2,5, ki so drobni trdni delci, ki so še posebej škodljivi za zdravje.
Mreža postaj za spremljanje kakovosti zraka: V Evropi obstaja mreža več kot 4000 postaj, ki spremljajo kakovost zraka. Te postaje zagotavljajo zanesljive in primerljive podatke o ravneh onesnaževal v zraku. Ko so ravni nad mejnimi vrednostmi, se od držav članic EU pričakuje, da pripravijo načrte za izboljšanje kakovosti zraka.
Zeleni dogovor: Zeleni dogovor, ki ga je EU sprejela leta 2019, si prizadeva za prehod na podnebno nevtralnost. Eden od ciljev tega dogovora je tudi zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki prispevajo k onesnaženju zraka.
Povečanje cen ogljika: Višje cene ogljika bi lahko spodbudile podjetja in posameznike k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in s tem prispevale k izboljšanju kakovosti zraka.
Uvedba inovacij in zelene tehnologije: Razvoj in uporaba novih tehnologij, ki so okolju prijaznejše, bi lahko zmanjšale emisije onesnaževal v zrak. To vključuje uporabo obnovljivih virov energije, trajnostne mobilnosti in krožnega gospodarstva.
Opuščanje “rjavih” dejavnosti: Dejavnosti, ki najbolj obremenjujejo okolje, bi bilo treba opustiti ali pa jih preoblikovati v trajnostne dejavnosti.
Podpora obnovljivim virom energije: Povečanje uporabe obnovljivih virov energije, kot so sončna, vetrna in vodna energija, bi lahko zmanjšalo emisije iz termoelektrarn, ki kurjijo fosilna goriva.
Energetska učinkovitost: Izboljšanje energetske učinkovitosti stavb, industrijskih procesov in prevoza bi lahko zmanjšalo porabo energije in s tem tudi emisije onesnaževal.
Pomembno je poudariti, da je za uspešno zmanjšanje onesnaženosti zraka potrebno sodelovanje vseh deležnikov – vlade, podjetij in posameznikov.
Kateri so faktorji primarne energije, energetski izkoristki, trajnostni kazalniki in izpusti ogljikovega dioksida sistemov daljinskega ogrevanja in hlajenja?
Agencija za energijo je v skladu z Zakonom o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije (ZSROVE) objavila faktorje primarne energije, energetske izkoristke, trajnostne kazalnike in izpuste ogljikovega dioksida za registrirane sisteme daljinskega ogrevanja in hlajenja v Sloveniji za leto 2023.
Faktor primarne energije je razdeljen na obnovljivi in neobnovljivi del.
Objavljeni so tudi kazalnik izpustov CO2 (gCO2/kWh), energijski izkoristek (%) in trajnostni kazalnik.
Podatki za posamezne sisteme daljinskega ogrevanja so na voljo na spletni strani Agencije za energijo. Izračun teh parametrov je bil izveden na podlagi letnih podatkov o obratovanju sistemov v letu 2023, ki jih je agencija prejela od registriranih izvajalcev dejavnosti distribucije in proizvodnje toplote. Uporabljena je bila metodologija agencije, opredeljena v Aktu o določitvi metodologije za izračunavanje faktorjev primarne energije, izpustov ogljikovega dioksida in učinkovitosti za sisteme daljinskega ogrevanja in hlajenja.
Kaj je razlika med proizvodnjo obnovljivih virov na prenosnem in distribucijskem omrežju?
Viri razlagajo razliko med proizvodnjo obnovljivih virov energije (OVE) na prenosnem in distribucijskem omrežju. Prenosno omrežje je visokonapetostno omrežje, ki prenaša elektriko na dolge razdalje, medtem ko je distribucijsko omrežje nizkonapetostno omrežje, ki dostavlja elektriko do končnih uporabnikov.
Eles, sistemski operater prenosnega omrežja, je omogočil prvi javni in realni vpogled v proizvodnjo in porabo vseh OVE, priključenih na elektroenergetsko omrežje v Sloveniji. Prikaz vključuje podatke o proizvodnji sončnih, vetrnih, hidroelektrarn in malih hidroelektrarn tako na prenosnem kot na distribucijskem omrežju.
Za prikaz proizvodnje iz razpršenih virov energije na distribucijskem omrežju, Eles vsakih 15 minut prejema podatke od elektrodistribucijskih podjetij. Te podatke nato uporabi za ekstrapolacijo proizvodnje in oceno proizvodnje vseh sončnih elektrarn, priključenih na prenosno in distribucijsko omrežje.
S pripojitvijo Sistemskega operaterja distribucijskega omrežja (Sodo) je Eles pridobil tudi 15-minutne meritve proizvodnje razpršenih virov, priključenih na distribucijsko omrežje. Ti podatki so bolj natančni od podatkov v realnem času, zato jih Eles uporablja za izboljšanje ocene proizvodnje.
Po zaključku bilančnega obračuna Eles pridobi še 15-minutni merjeni diagram o prevzemu viškov v distribucijsko omrežje. Ta podatek se uporablja za oceno proizvodnje malih hidroelektrarn in vetrnih elektrarn na distribucijskem omrežju.
Energetska revščina je večplasten problem, ki se kaže v visokem deležu dohodka, namenjenega za energijo, zamujanju s plačili za komunalne storitve in bivanju v stanovanjih s slabo energetsko učinkovitostjo. Posledice energetske revščine so lahko resne in vplivajo na zdravje, socialno vključenost in izobraževanje prizadetih.
Za reševanje tega problema so potrebni celostni ukrepi, kot so:
●Finančna pomoč: subvencije, davčne olajšave ali nepovratna sredstva za kritje stroškov energije ali energetske prenove.
●Spodbujanje OVE: uporaba sončne energije, biomase in geotermalne energije za zmanjšanje stroškov in emisij.
●Ozaveščanje: izobraževalne kampanje o varčevanju z energijo in učinkoviti rabi.
Merjenje energetske revščine se izvaja z uporabo različnih indeksov, kot sta Indeks energetske revščine in CEPI, ki upoštevata dejavnike, kot so delež prebivalstva, ki ne more ogrevati stanovanja, zamuja s plačili in živi v stanovanjih s pomanjkljivostmi.
V Sloveniji se soočamo z vse večjim problemom energetske revščine. Gospodinjstva z nizkimi dohodki namenijo velik del svojih sredstev za energijo v stanovanju, kar jih dodatno obremenjuje.
Za 20 % gospodinjstev z najnižjimi dohodki so izdatki za energijo v letu 2015 predstavljali več kot 17 % njihovih razpoložljivih sredstev.
Slovenija se uvršča med države z največjim deležem prebivalstva, ki zamuja s plačili za komunalne storitve, kar vključuje tudi stroške elektrike in ogrevanja.
Velik delež prebivalstva živi v stanovanjih s slabo energetsko učinkovitostjo (puščajoča streha, vlažne stene, dotrajana okna), kar dodatno povečuje stroške ogrevanja.
Energetska revščina ima številne negativne posledice za posameznike, družine in družbo kot celoto:
● Zdravstvene težave: Življenje v hladnem in vlažnem stanovanju lahko vodi do prehladov, pljučnih bolezni in drugih zdravstvenih težav.
● Socialna izključenost: Ljudje, ki si ne morejo privoščiti ogrevanja svojega doma, se pogosto izolirajo od družbe in se sramujejo svojega položaja.
● Slabša izobrazba: Otroci, ki živijo v energetsko revnih gospodinjstvih, imajo lahko težave pri učenju, saj jim je v hladnem in neudobnem okolju težko skoncentrirati.
● Povečano tveganje za revščino: Energetska revščina lahko gospodinjstva pahne v začaran krog revščine, saj morajo velik del svojih dohodkov nameniti za energijo, kar jim onemogoča, da bi investirali v izboljšanje svojega položaja.
Kako se izdatki za energijo v stanovanjih v Sloveniji primerjajo z izdatki v drugih državah EU?
Slovenija se v primerjavi z drugimi državami EU sooča z nadpovprečno visokimi izdatki za energijo v stanovanjih. Ta trend je še posebej opazen pri gospodinjstvih z nižjimi dohodki, kjer je problematika energetske revščine vse večja.
Dejavniki, ki vplivajo na višje izdatke:
Nižja kupna moč: Slovenija ima v primerjavi z nekaterimi drugimi državami EU nižjo kupno moč prebivalstva, kar pomeni, da gospodinjstva namenijo večji delež svojih dohodkov za osnovne življenjske stroške, vključno z energijo.
Visoka obdavčitev energentov: Cene energentov v Sloveniji so relativno visoke tudi zaradi davkov in drugih dajatev.
Nizka energetska učinkovitost stavb: Velik del slovenskega stanovanjskega fonda je energetsko neučinkovit, kar pomeni, da se veliko energije porabi za ogrevanje. To je posledica starejših stavb, slabe izolacije in dotrajanih ogrevalnih sistemov.
Podatki iz virov:
V obdobju 2008–2016 so slovenski gospodinjstva v povprečju namenila okoli 6 % svojih celotnih izdatkov za električno energijo, plin in druga goriva v stanovanjih. Ta delež je med najvišjimi v EU.
Podatki iz ankete SILC kažejo, da se je delež izdatkov za energijo v stanovanju v Sloveniji v zadnjih letih močno povečal prav pri najrevnejših gospodinjstvih.
Slovenija se uvršča med države z največjim deležem prebivalstva, ki zamuja s plačili za komunalne storitve, kar kaže na težave pri kritju stroškov energije.
Visok je tudi delež prebivalstva, ki živi v stanovanjih s slabo energetsko učinkovitostjo (puščajoča streha, vlažne stene, dotrajana okna).
Izdatki za energijo v stanovanjih v Sloveniji so v primerjavi z drugimi državami EU nadpovprečno visoki, kar je posledica več dejavnikov, kot so nižja kupna moč, visoka obdavčitev energentov in nizka energetska učinkovitost stavb. Reševanje te problematike zahteva celovit pristop, ki bo vključeval ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti stavb, finančno pomoč ranljivim skupinam in spodbujanje uporabe OVE.
VIRI: Bizjak A, Repnik Mah P, Smolar Žvanut N, Mednarodna komisija za varstvo reke Donave (ICPDR) (2024) Smernice za trajnostno hidroenergetsko rabo povodja Donave. Mednarodna komisija za varstvo reke Donave. Primc K, Slabe Erker R, Majcen B (2018) Energetska revščina v Sloveniji. Inštitut za ekonomska raziskovanja. Papler D, Bojnec Š (2012) Naložbe v trajnostni razvoj energetike. Univerza na Primorskem, Fakulteta za management. Likar Koselj N (2016) Umeščanje hidroelektrarn v prostor na primeru Slovenije in Škotske (Magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. Glavič P, Helena Levičnik H, Muhič M (2023). Trajnostna, konkurenčna, ustvarjalna in uspešna Slovenija 2030
4. november 2024
Načrt Slovenskega trajnostnega razvoja v energetiki
Slovenija se sooča z izzivom trajnostnega razvoja v energetiki, ki se osredotoča na zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv in povečanje deleža obnovljivih virov energije. Ta cilj je v skladu z direktivo EU o energiji iz obnovljivih virov, ki zahteva 27-odstotni delež OVE do leta 2030.v posodobljenem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN) pa bo cilj ambicioznejši, predvidoma 33 odstotkov.
Kljub ambicioznim ciljem se Slovenija sooča z ovirami pri doseganju teh ciljev. Eden od glavnih izzivov je visok delež zaščitenih območij, ki omejujejo možnosti gradnje novih hidroelektrarn. Slovenija ima namreč še neizkoriščen hidroenergetski potencial, saj je izkoriščenih le 48,6 % celotnega tehnično razpoložljivega potenciala.
Kakšen je delež hidroenergije v celotni proizvodnji električne energije v Sloveniji?
Delež proizvodnje hidroelektrarn v celotni proizvodnji električne energije v Sloveniji se razlikuje glede na hidrološke razmere v posameznem letu. V avgustu 2024 je delež hidroenergije v celotni proizvodnji znašal 23,7 %. V primerjavi s tem je v istem obdobju proizvodnja:
Nuklearne elektrarne znašala 39,9%
Termoelektrarne 23,7%
Sončne in vetrne elektrarne znašala 12,7%
Pomembno je poudariti, da se ti deleži lahko spreminjajo iz leta v leto, odvisno od količine padavin in drugih dejavnikov, ki vplivajo na proizvodnjo hidroenergije. Kljub temu pa hidroenergija ostaja eden najpomembnejših virov električne energije v Sloveniji in pomembno prispeva k doseganju ciljev trajnostnega razvoja v energetiki.
Poleg hidroenergije Slovenija raziskuje tudi druge OVE, kot so sončna energija, vetrna energija, biomasa in geotermalna energija. Vendar pa obstajajo razlike v mnenjih glede ustreznosti in potenciala posameznih virov energije, kar kažejo rezultati raziskave med različnimi skupinami prebivalstva.
Za uspešen prehod na trajnostni energetski sistem so potrebni jasna strategija, usklajeno delovanje energetskih podjetij in ustrezni instrumenti. Vendar pa v Sloveniji primanjkuje trdne strategije glede ukrepanja proti podnebnim spremembam. Poleg tega energetska podjetja delujejo neusklajeno in so preveč osredotočena na tekoče poslovanje. Potrebna je tudi večja osredotočenost na razvojne cilje in strokovno vodenje energetskih podjetij.
Mednarodne primerjalne analize kažejo, da se Slovenija uvršča na 11 od 166 držav po Sustainable developement rankingu, vendar pa obstaja prostor za izboljšave. Slovenija se sooča z izzivi na področju okoljske trajnosti in energetske enakopravnosti.
Za doseganje ciljev trajnostnega razvoja v energetiki so potrebni naslednji ukrepi:
Jasna in dolgoročna strategija z ambicioznimi cilji za zmanjšanje emisij in povečanje deleža OVE.
Usklajeno delovanje energetskih podjetij in spodbujanje naložb v OVE.
Učinkovita raba energije in surovin z vlaganjem v energetsko prenovo stavb in spodbujanjem krožnega gospodarstva.
Ozaveščanje in izobraževanje prebivalstva o pomenu trajnostnega razvoja in OVE.
Spodbujanje inovacij in razvoja novih tehnologij na področju energetike.
Pomembno je tudi upoštevati vpliv energetske revščine, ki je v Sloveniji vse večji problem. Potrebni so ukrepi za zmanjšanje energetske obremenitve gospodinjstev z nizkimi dohodki, kot so subvencije za energetsko prenovo stavb in pomoč pri plačilu energetskih stroškov.
VIRI: Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (2024, 18. junij) Slovenija dosegla 25-odstotni delež obnovljivih virov energije. GOV.SI. Dostopno na: https://www.gov.si/novice/2024-06-18-slovenija-dosegla-25-odstotni-delez-obnovljivih-virov-energije/ Sustainable Development Solutions Network (2024) Slovenia: Sustainable Development Report 2024. https://dashboards.sdgindex.org/profiles/slovenia Statistični urad Republike Slovenije. (2024, 25. september). Energetika, avgust 2024. https://www.stat.si/StatWeb/news/Index/13129 Bizjak A, Repnik Mah P, Smolar Žvanut N & Mednarodna komisija za varstvo reke Donave (ICPDR). (2024). Smernice za trajnostno hidroenergetsko rabo povodja Donave. Mednarodna komisija za varstvo reke Donave, Dunaj. Primc K, Slabe Erker R, Majcen B (2018) Energetska revščina v Sloveniji. Inštitut za ekonomska raziskovanja. Papler D, Bojnec Š (2012) Naložbe v trajnostni razvoj energetike. Univerza na Primorskem, Fakulteta za management. Likar Koselj N (2016) Umeščanje hidroelektrarn v prostor na primeru Slovenije in Škotske (Magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. Glavič P, Helena Levičnik H, Muhič M (2023). Trajnostna, konkurenčna, ustvarjalna in uspešna Slovenija 2030
3. november 2024
Velić I (2024): Vpliv podnebnih sprememb na ekstremne vremenske pojave.
Vprašanje: Kakšni so pristopi Slovenije k trajnostnemu razvoju gospodarstva
Slovenija si za namen trajnostnega razvoja gospodarstva postavlja različne cilje. Ti cilji so tesno povezani z izboljšanjem konkurenčnosti Slovenije v primerjavi z drugimi državami EU.
Glavni poudarek je na povečanju dodane vrednosti na zaposlenega in izboljšanju produktivnosti dela. Za dosego teh ciljev se predlagajo naslednji ukrepi:
Vlaganje v inovacije in raziskave ter razvoj (RRD): Slovenija se mora preusmeriti od nizko intenzivne industrije in storitev k visoko in srednje visoko tehnološko intenzivnim dejavnostim, ki temeljijo na znanju. Za to je potrebno povečati vlaganja v inovacije in RRD, tako iz javnih kot zasebnih virov. Pomembno je oblikovati inovativni sistem in infrastrukturo ter vzpostaviti tesnejše sodelovanje med akademskimi raziskovalnimi ustanovami in gospodarstvom.
Krepitev človeškega kapitala: Slovenija mora zagotoviti ustrezno nagrajevanje, spodbujati ambicioznost in inovativnost ter zagotavljati dostojne delovne pogoje za zaposlene. Pomembno je preprečiti beg možganov in privabiti visoko kvalificirane mednarodne strokovnjake.
Preoblikovanje trga kapitala: Obnoviti je treba kapitalski trg in spodbujati izdajanje vrednostnih papirjev namesto razprodaje podjetij. Potrebno je odškodovati razlaščene imetnike vrednostnih papirjev in prepričati državljane, sklade in podjetja, da bodo vlagali v domače delnice in obveznice.
Izboljšanje poslovnega okolja: Slovenija se mora zavezati k zmanjšanju birokracije, pospešitvi sodnih postopkov, učinkovitejšemu izkoriščanju sredstev EU in vlaganju v prometno in IKT infrastrukturo. Prav tako je pomembno spodbujati sodelovanje med akademsko sfero in gospodarstvom ter zagotavljati ustrezne pogoje za razvoj podjetništva.
Trajnostni in okoljsko sonaraven razvoj: Trajnostni razvoj gospodarstva mora biti usmerjen tudi v okoljsko naravnost. To pomeni zmanjševanje ogljikovih in ekoloških odtisov ter večanje biološke zmogljivosti. Slovenija se sooča z izzivom doseganja podnebnih ciljev, predvsem zaradi pomanjkanja skladne strategije in počasnega izvajanja projektov.
Kakšni so pristopi Slovenije na konkuriranje BDP v primerjavi z ostalimi državami EU?
Pri pregledu ekonomskih kazalcev Slovenije v primerjavi z drugimi državami EU, predvsem z novimi članicami in Portugalsko je mogoče izpostaviti naslednje ugotovitve:
Visoki stroški dela: Čeprav ima Slovenija višje stroške dela kot primerljive države (21,1 €/h v primerjavi s 16 €/h na Portugalskem, 15,3 €/h na Češkem in 14,5 €/h v Estoniji), je letni zaslužek delavca po kupni moči nižji kot na Poljskem, v Estoniji, na Portugalskem in Češkem. To kaže na inflacijsko zviševanje plač, ki prehiteva rast produktivnosti in s tem zmanjšuje konkurenčnost Slovenije.
Nizka produktivnost: Slovenija se sooča z nizko produktivnostjo dela v primerjavi s Češko, Estonijo in Romunijo, kar se kaže tudi v počasni rasti produktivnosti. Strokovnjaki so sicer pripravili ukrepe za povečanje produktivnosti, vendar je za doseganje ciljev potrebna sprememba pristopa.
Visoka stopnja varčevanja gospodinjstev: Slovenija ima visoko stopnjo varčevanja gospodinjstev, kar je pozitivno, vendar se to ne odraža v zadolženosti države. Kljub visokemu varčevanju je Slovenija med najbolj zadolženimi državami EU. Primer dobre prakse je Estonija, saj ima kljub povečanju javnega dolga za 10 odstotnih točk med pandemijo le 18-odstotni javni dolg, medtem ko se Slovenija bliža 80-odstotnemu.
Nizke tuje neposredne investicije: Slovenija je v spodnji četrtini držav EU po tujih neposrednih investicijah na prebivalca. To je lahko delno posledica visokega deleža podjetij v državni lasti, kar lahko odvrača tuje vlagatelje.
Nizka dodana vrednost: Kljub odličnim kadrom Slovenija ne dosega dodane vrednosti, produktivnosti in kupne moči primerljivih držav EU. Za izboljšanje dodane vrednosti na zaposlenega potrebne temeljite spremembe politike, tako v javnem kot v zasebnem sektorju.
Davki in prispevki: Slovenija ima nižje davke za podjetja in fizične osebe kot evropsko povprečje, vendar so socialni prispevki med najvišjimi v EU. Visoka obremenitev s socialnimi prispevki je predvsem na strani zaposlenih, delodajalci so obremenjeni manj od povprečja EU.
Izobraževanje in človeški kapital: Slovenija ima visoko raven izobrazbe in znanja delovne sile. Vendar kljub temu pomanjkanje usposobljenega kadra za potrebe trajnostnega gospodarstva.
Poleg omenjenih pristopov je ključna tudi potreba po sistemskih spremembah, kot so :
Zmanjšanje birokracije in prenormiranosti
Pospešitev sodnih postopkov
Učinkovitejše izkoriščanje sredstev EU
Preoblikovanje trga kapitala
Spodbujanje inovacij in razvoja
Vlaganje v prometno in IKT infrastrukturo
VIR: Glavič P, Levičnik H, Muhič M (2023). Trajnostna, konkurenčna, ustvarjalna in uspešna Slovenija 2030. I. del Analiza trajnostnega razvoja Slovenije. Dostopno na: https://www.ias.si/s/Analiza_2023_1del.pdf
27. oktober 2024
Vprašanje: Kakšen je vpliv Slovenije na planetarne meje?
Slovenija presega šest od devetih biofizičnih planetarnih meja, kar pomeni, da je poraba virov v Sloveniji večja od trajnostnih meja. Med temi mejami so podnebne spremembe, spremembe zemeljskega sistema, biogeokemični tokovi, uporaba sladke vode, ekološki odtis in ogljični odtis.
Kljub temu se Slovenija uvršča na 8. mesto med 27 državami EU glede vpliva na biofizične planetarne meje. To kaže, da ima Slovenija v primerjavi z drugimi državami EU relativno manjši vpliv, vendar še vedno presega meje za večino teh procesov.
Slovenija se sooča tudi z izzivi na področju družbenih planetarnih meja, zlasti pri zadovoljstvu z življenjem in zaposlovanju. Uvršča se na 15. mesto med 27 državami EU glede doseganja družbenih pogojev za dobro življenje.
Rešitve za zmanjšanje vpliva Slovenije na planetarne meje vključujejo: prehod na obnovljive vire energije, povečanje energetske učinkovitosti, spodbujanje trajnostnega načina življenja, vlaganje v raziskave in razvoj, izboljšanje upravljanja podjetij v državni lasti in spodbujanje sodelovanja med deležniki.
Kaj so družbene planetrane meje?
Družbene planetarne meje so koncept, ki opredeljuje minimalne družbene pogoje, ki so potrebni za dobro življenje vseh ljudi na planetu, ne da bi pri tem ogrozili planetarne meje.
11 družbenih planetarnih meja:
Zadovoljstvo z življenjem: Izmerjeno s Cantrilovo lestvico življenja, kjer je vrednost 6,5 od 10 opredeljena kot minimalni prag za dobro življenje.
Pričakovana zdrava življenjska doba: Opredeljena kot pričakovana življenjska doba ob rojstvu v dobrem zdravju (brez resnih bolezni). Minimalna meja je postavljena pri 65 letih.
Dostop do hrane: Določena je minimalna dnevna količina kalorij, ki jih mora zaužiti posameznik za zdravo življenje.
Dostop do pitne vode: Opredeljena je minimalna količina pitne vode, ki jo mora imeti posameznik na voljo za zadovoljevanje osnovnih potreb.
Dostop do sanitarne ureditve: Opredeljena je minimalna raven sanitarne ureditve, ki jo mora imeti posameznik na voljo za zdravo življenje.
Minimalni dohodek: Opredeljen je minimalni dohodek, ki ga mora imeti posameznik na voljo za zadovoljevanje osnovnih potreb.
Dostop do izobraževanja: Opredeljena je minimalna raven izobrazbe, ki jo mora imeti posameznik za aktivno udeležbo v družbi.
Socialna podpora: Opredeljena je minimalna raven socialne podpore, ki jo mora imeti posameznik na voljo v primeru stiske.
Politična udeležba: Opredeljena je minimalna raven politične udeležbe, ki jo mora imeti posameznik na voljo za vplivanje na politične odločitve.
Enakopravnost: Izmerjena z Ginijevim koeficientom, ki meri neenakost v družbi.
Zaposlitev: Opredeljena je minimalna raven zaposlenosti, ki jo mora imeti družba, da zagotovi ekonomsko in socialno varnost.
Nobena država na svetu trenutno ne dosega vseh 11 družbenih pragov, ne da bi pri tem presegla tudi več biofizičnih meja. To kaže na to, da je doseganje dobrega življenja za vse ljudi znotraj planetarnih meja velik izziv, ki zahteva sistemske spremembe.
Viri poudarjajo, da so za doseganje tega cilja potrebne korenite spremembe, kot so:
zmanjšanje neenakosti v dohodku
prehod s fosilnih goriv na obnovljivo energijo
opuščanje ekonomske rasti kot glavnega družbenega cilja
Slovenija se uvršča na 15. mesto med 27 državami EU glede na doseganje družbenih planetarnih meja. To pomeni, da Slovenija v primerjavi z drugimi državami EU slabše dosega družbene pogoje, ki so potrebni za dobro življenje.
Ekološki odtis je merilo človekovega vpliva na planet. Predstavlja količino biološko produktivnega območja (zemlje in vode), ki je potrebna za proizvodnjo virov, ki jih porabimo, in za absorpcijo odpadkov, ki jih ustvarimo. Ko ekološki odtis preseže biološko zmogljivost planeta, to pomeni, da porabljamo vire hitreje, kot jih lahko planet obnovi. To vodi v ekološki primanjkljaj in posledično k preseganju planetarnih meja.
Planetarne meje so koncept, ki opredeljuje varne meje za delovanje Zemljinih sistemov. Preseganje teh meja lahko ogrozi stabilnost planeta in vodi v nepredvidljive posledice za človeštvo.
Ekološki odtis vpliva na planetarne meje na več načinov:
● Podnebne spremembe: Velik del ekološkega odtisa predstavlja ogljični odtis, ki je posledica izpustov toplogrednih plinov. Povečanje koncentracije toplogrednih plinov v atmosferi vodi v globalno segrevanje, ki ima številne negativne posledice za okolje in človeštvo.
● Sprememba rabe zemljišč: Za zadovoljevanje potreb po hrani, gorivu in drugih virih človeštvo spreminja rabo zemljišč. Krčenje gozdov, intenzivno kmetijstvo in urbanizacija vodijo v izgubo biotske raznovrstnosti, degradacijo tal in druge okoljske probleme.
● Biogeokemični cikli: Človekove dejavnosti, kot so kmetijstvo in industrija, vplivajo na biogeokemične cikle dušika in fosforja. Prekomerna uporaba gnojil vodi v onesnaženje voda in zraka ter vpliva na delovanje ekosistemov.
● Uporaba sladke vode: Človeštvo vse bolj intenzivno uporablja sladko vodo za kmetijstvo, industrijo in gospodinjstva. To vodi v pomanjkanje vode, izsuševanje vodnih teles in konflikte zaradi vode.
Slovenija se sooča z visokim ekološkim odtisom, ki presega njeno biološko zmogljivost. To pomeni, da Slovenija porablja vire hitreje, kot jih lahko njeni ekosistemi obnovijo, in prispeva k preseganju planetarnih meja.
VIR: Glavič P, Levičnik H, Muhič M (2023). Trajnostna, konkurenčna, ustvarjalna in uspešna Slovenija 2030. I. del Analiza trajnostnega razvoja Slovenije. Dostopno na: https://www.ias.si/s/Analiza_2023_1del.pdf
20. oktober 2024
Velić I (2024): Slovenija na poti trajnostnega razvoja: Med priložnostmi in izzivi.
Vprašanje: Kakšna je slovenska strategija za doseganje podnebnih ciljev?
Slovenska strategija za doseganje podnebnih ciljev kaže na pomanjkanje skladne strategije za doseganje podnebnih ciljev v Sloveniji. Kljub nekaterim zastavljenim ciljem, kot je doseganje 25 % deleža obnovljivih virov energije v bruto končni porabi energije do leta 2020, se Slovenija sooča s številnimi izzivi pri uresničevanju zastavljenih ciljev in doseganju razogljičenja.
Ključne težave:
Razdrobljeno financiranje: Sredstva za doseganje podnebnih ciljev so razdrobljena in se pogosto porabijo za manj pomembne stvari, kar ovira izvedbo ključnih investicij.
Neusklajena organiziranost: Več resorjev se ukvarja s problematiko podnebnih sprememb, vendar medsebojno niso usklajeni. Politični odločevalci na čelu ključnih resorjev pogosto nimajo dovolj znanja in izkušenj na področju podnebnih sprememb, kar hromi učinkovitost delovanja vlade.
Neusklajenost energetskih podjetij: Energetska podjetja delujejo neusklajeno in so preveč osredotočena na tekoče poslovanje, namesto na razvoj. Razlog za to je tudi pomanjkanje trdne strategije na strani države ter osredotočenost agencije SDH na finančne cilje namesto na razvojne.
Neustrezno kadrovanje v nadzornih svetih: Pri kadrovanju v nadzorne svete energetskih podjetij se daje prednost politični pripadnosti pred strokovnostjo, kar se odraža v neučinkovitem delovanju in nezadostni osredotočenosti na podnebne cilje.
Potrebni ukrepi:
Izdelava celovite strategije: Potrebna je izdelava skladne in ambiciozne strategije za doseganje podnebnih ciljev, ki bo vključevala jasne cilje, ukrepe in časovne roke.
Izboljšanje koordinacije: Potrebno je izboljšati koordinacijo med resorji in zagotoviti, da so na vodilnih položajih strokovnjaki s področja podnebnih sprememb.
Reorganizacija energetskih podjetij: Potrebno je reorganizirati energetska podjetja in jih usmeriti v razvoj ter doseganje podnebnih ciljev.
Strokovno kadrovanje: Potrebno je zagotoviti strokovno kadrovanje v nadzornih svetih energetskih podjetij, ki bo temeljilo na znanju in izkušnjah.
Učinkovito financiranje: Potrebno je zagotoviti učinkovito financiranje ukrepov za doseganje podnebnih ciljev ter vzpostaviti mehanizme za nadzor nad porabo sredstev.
Viri poudarjajo tudi pomen ozaveščanja javnosti o podnebnih spremembah ter spodbujanja trajnostnih vzorcev porabe in proizvodnje.
Poleg tega je v preteklosti Slovenija že kupila manjkajoče količine obnovljive energije od drugih držav, da bi dosegla zastavljene cilje. Tovrstne prakse kažejo na pomanjkanje resnične zavezanosti k prehodu na nizkoogljično družbo.
Za uspešno doseganje podnebnih ciljev bo potrebna temeljita sprememba politike, tako v javnem kot zasebnem sektorju, ter aktivno sodelovanje vseh deležnikov.
Vprašanje: Kako Slovenija sledi ciljem trajnostnega razvoja v energetiki?
Čeprav si Slovenija prizadeva za trajnostni razvoj, se sooča z nekaj ovirami pri doseganju želenih ciljev v energetiki. Slovenija presega 6 od 9 planetarnih meja, kar kaže na prekomerno obremenitev okolja, posebej na področju energetike, kjer se država srečuje z visokimi emisijami toplogrednih plinov. Viri kažejo, da Slovenija zaostaja pri doseganju ciljev glede na obnovljive vire energije (OVE), kljub doseženemu deležu OVE v bruto končni porabi energije leta 2020 (24,16 %). Za dosego tega cilja je Slovenija dokupila 465 GWh od Češke, kar kaže na potrebo po večji samozadostnosti na tem področju. Poleg tega Slovenija precej zaostaja za vodilnimi državami EU, kot so Švedska, Finska in Latvija.
Viri poudarjajo pomanjkanje skladne strategije za doseganje podnebnih ciljev in izpostavljajo potrebo po posodobitvi Dolgoročne podnebne strategije Slovenije do leta 2050 in Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta. Razdrobljeno financiranje, neusklajenost resorjev, pomanjkanje strokovnosti pri odločevalcih in neučinkovito kadrovanje v energetskih podjetjih prav tako ovirajo napredek na področju trajnostne energetike.
Vprašanje: Kaj pokaže primerjava deleža OVE v Sloveniji in EU?
Slovenija je leta 2020 dosegla 24,16-odstotni delež OVE v bruto končni porabi energije, s čimer je formalno dosegla cilj za leto 2020. Vendar je Slovenija za dosego tega cilja dokupila 465 GWh od Češke. Kljub temu, da se Slovenija uvršča med prvih 10 držav EU po deležu OVE, zaostaja za vodilnimi državami, kot so Švedska (60,12 %), Finska (43,8 %) in Latvija (42,13 %). Največji delež obnovljive energije v EU predstavljata vetrna in vodna energija, sledijo pa jima sončna energija in trdna biogoriva.
Vprašanje: kakšni so cilji digitalizacije v Sloveniji
Viri podrobno opisujejo cilje digitalizacije v Sloveniji, ki so usmerjeni v izboljšanje digitalne konkurenčnosti, povečanje dostopa do interneta in uporabe digitalnih tehnologij, spodbujanje digitalnih inovacij, digitalno preobrazbo javnega sektorja, razvoj digitalnih veščin, izboljšanje kibernetske varnosti ter uporabo digitalizacije za doseganje ciljev trajnostnega razvoja.
Izboljšanje digitalne konkurenčnosti: Slovenija si prizadeva izboljšati svojo uvrstitev na mednarodnih lestvicah digitalne konkurenčnosti, kot sta lestvica IMD in DESI, zlasti na področju integracije digitalne tehnologije v mala in srednja podjetja ter pri digitalizaciji javnih storitev.
Povečanje dostopa do interneta in uporabe digitalnih tehnologij: Cilj je zagotoviti visokokakovosten dostop do interneta za vse prebivalce in podjetja, tudi na podeželju, ter povečati uporabo digitalnih tehnologij v gospodarstvu in javni upravi.
Spodbujanje digitalnih inovacij in podjetništva: Slovenija si prizadeva ustvariti ugodno okolje za razvoj digitalnih inovacij in podjetništva s podporo zagonskim podjetjem, vlaganji v raziskave in razvoj ter spodbujanjem sodelovanja med akademsko sfero in gospodarstvom.
Digitalna preobrazba javnega sektorja: Cilj je digitalizirati javne storitve in jih narediti bolj dostopne, učinkovite in uporabniku prijazne, zlasti z zagotavljanjem dosledne visoke stopnje zrelosti digitalne uprave v celotnem javnem sektorju.
Razvoj digitalnih veščin: Pomemben cilj je izboljšanje digitalnih veščin prebivalstva, da bi lahko v celoti izkoristili prednosti digitalne dobe, kar vključuje izobraževanje in usposabljanje na vseh ravneh.
Izboljšanje kibernetske varnosti: Slovenija se zaveda pomena kibernetske varnosti v digitalni dobi in si prizadeva okrepiti odpornost proti kibernetskim napadom ter zaščititi kritično infrastrukturo.
Uporaba digitalizacije za doseganje ciljev trajnostnega razvoja: Slovenija prepoznava potencial digitalizacije za doseganje ciljev trajnostnega razvoja, kot so zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in spodbujanje krožnega gospodarstva, ter si prizadeva uporabiti digitalne tehnologije za ustvarjanje bolj trajnostne in vključujoče družbe.
Vprašanje: Kaj je mednarodna lestvica digitalne konkurenčnosti?
Mednarodne lestvice digitalne konkurenčnosti so orodja za merjenje in primerjavo stopnje digitalne konkurenčnosti med različnimi državami. Viri omenjajo tri ključne lestvice:
Svetovna lestvica talentov (IMD): Ta lestvica ocenjuje privlačnost in pripravljenost države za privabljanje in zadrževanje talentov, kar je ključno za digitalno konkurenčnost. Upošteva dejavnike, kot so stroški bivanja, motivacija delavcev, kakovost življenja, izpostavljenost onesnaženju, rast delovne sile, usposobljenost kadrov in finančne zmogljivosti. Leta 2023 se je Slovenija na tej lestvici uvrstila na 27. mesto od 64 držav. Pred Slovenijo sta se uvrstili Estonija (22. mesto) in Portugalska (26. mesto).
Svetovna lestvica digitalne konkurenčnosti (IMD): Ta lestvica se osredotoča na tri glavne dejavnike: znanje (sposobnost za odkrivanje, razumevanje in gradnjo novih tehnologij), tehnologijo (ki omogoča razvoj digitalnih tehnik) in pripravljenost države za izkoriščanje digitalne preobrazbe. Leta 2022 se je Slovenija uvrstila na 37. mesto med 63 državami.
Indeks digitalnega gospodarstva in družbe (DESI): Ta lestvica, ki jo pripravlja Evropska komisija, spremlja digitalno konkurenčnost držav članic EU. Osredotoča se na štiri glavna področja: povezljivost (kakovost in dostopnost interneta), človeški kapital (raven digitalnih veščin prebivalstva), integracijo digitalne tehnologije (stopnja uporabe digitalnih tehnologij v podjetjih) in digitalne javne storitve (kakovost in dostopnost).
VIR: Glavič P, Helena Levičnik H, Muhič M (2023) Trajnostna, konkurenčna, ustvarjalna in uspešna Slovenija 2030? Dostopno na: https://www.ias.si/s/Analiza-1-xs.pdf
15. oktober 2024
Vprašanje: Kaj pove analiza trajnostnega razvoja slovenskega gospodarstva
Viri kažejo, da je Slovenija dosegla nekaj uspeha pri povezovanju gospodarstva z raziskovalno-razvojno dejavnostjo (RRD) in inovacijami. Vendar pa obstajajo tudi izzivi, ki jih je treba obravnavati, da bi zagotovili trajnostni razvoj slovenskega gospodarstva.
Pozitivni vidiki:
● Sodelovanje med javnimi raziskovalnimi organizacijami in gospodarstvom: Izvajanje Slovenske strategije pametne specializacije (S4) je prispevalo k ponovnemu povečanju sodelovanja med javnimi raziskovalnimi organizacijami (JRO) in gospodarstvom.
Izzivi:
● Nizko financiranje visokošolskega sektorja: Financiranje RRD v visokošolskem sektorju je v Sloveniji zelo nizko, saj znaša le 0,26 % BDP, kar je polovica povprečja EU (0,51 %). To lahko negativno vpliva na kakovost izobraževanja in raziskovanja na univerzah.
● “Beg možganov”: Slovenija se sooča z “begom možganov”, saj visoko usposobljeni kadri odhajajo v bolj razvite države zaradi boljših zaposlitvenih možnosti in višjih plač. To zmanjšuje nacionalni inovacijski kapital.
● Pomanjkanje ustrezne kadrovske politike: Kadrovska politika s potrebnim kroženjem kadrov med univerzami in gospodarstvom ter med Slovenijo in tujino ni ustrezna.
● Ukrepi za preprečevanje “bega možganov”: Slovenija bi morala sprejeti ukrepe za preprečevanje “bega možganov”, kot so izboljšanje zaposlitvenih možnosti za visoko usposobljene kadre in zvišanje plač v akademskem in raziskovalnem sektorju.
● Razvoj ustvarjalnosti in podjetnosti: V celotni vzgojno-izobraževalni verigi bi morali razvijati ustvarjalnost in podjetnost ter spodbujati prenos znanja iz akademskega sektorja v gospodarstvo.
Zaključek:
Slovenija se sooča z izzivi in priložnostmi na poti k trajnostnemu razvoju gospodarstva. S povečanjem vlaganj v RRD, spodbujanjem inovacij in sprejemanjem ukrepov za preprečevanje “bega možganov” lahko Slovenija izboljša svojo konkurenčnost in zagotovi dolgoročno trajnostno rast.
Vir: Glavič, P., Helena Levičnik, H. & Muhič, M. (2023). Trajnostna, konkurenčna, ustvarjalna in uspešna Slovenija 2030? Dostopno na: https://www.ias.si/s/Analiza-1-xs.pdf
15. oktober 2024
Vprašanje: Kako vplivajo emisije toplogrednih plinov na območje arktičnega morskega ledu?
Emisije toplogrednih plinov pomembno vplivajo na zmanjšanje obsega arktičnega morskega ledu. Študija, objavljena v reviji Nature Communications, kaže, da so povišane koncentracije toplogrednih plinov zaznavno vplivale na zmanjšanje površine arktičnega morskega ledu v vseh mesecih leta. To je razvidno iz analize treh različnih opazovalnih podatkovnih nizov v obdobju 1979–2019. Avtorji študije so ugotovili, da modeli CMIP6, ki se uporabljajo za napovedovanje podnebnih sprememb, v povprečju podcenjujejo vpliv toplogrednih plinov na zmanjšanje ledu.
Z uporabo metode, ki prilagaja modele na podlagi opazovanj, so avtorji študije napovedali, da bo Arktika v septembru brez ledu v vseh scenarijih emisij, ki so jih preučevali. To pomeni, da se bo Arktika, tudi če se bodo emisije toplogrednih plinov zmanjšale v skladu s scenarijem z nizkimi emisijami (SSP1-2.6), verjetno segrela do te mere, da bo morski led poleti popolnoma izginil.
Ta ugotovitev poudarja velik vpliv emisij toplogrednih plinov na Arktiko in opozarja na nujnost načrtovanja in prilagajanja na sezonsko ledeno Arktiko v bližnji prihodnosti.
Poleg tega študija poudarja naslednje:
● Vpliv toplogrednih plinov je mogoče ločiti od vpliva drugih dejavnikov, kot so antropogeni aerosoli, sončno in vulkansko siljenje ter naravne notranje spremenljivosti.
● Modeli CMIP6 so sposobni simulirati sezonski vzorec trendov v območju arktičnega morskega ledu, vendar podcenjujejo obseg zmanjšanja, zlasti v toplih mesecih.
● Naravni dejavniki so prispevali k zmanjšanju ledu, vendar v veliko manjši meri kot toplogredni plini.
● Antropogeni aerosoli so imeli zanemarljiv vpliv na spremembe obsega ledu.
Avtorji študije sklepajo, da bi lahko ledena Arktika postala realnost že v naslednjem desetletju ali dveh, kar bi imelo daljnosežne posledice za človeško družbo in ekosisteme tako znotraj kot zunaj Arktike.
