Prispevek na spletnem portalu medija CNN v rubriki World o tem, da Kitajska pospešeno gradi obsežne podatkovne centre, med katerimi izstopa velik projekt v Ulanqabu v Notranji Mongoliji, s čimer želi okrepiti svoj gospodarski in tehnološki razvoj ter se uveljaviti kot vodilna sila na področju umetne inteligence. Kljub temu da država zaostaja za Združenimi državami Amerike glede finančnih vlaganj in dostopa do vrhunskih čipov, ki jih omejujejo mednarodne prepovedi, poskuša to pomanjkljivost nadoknaditi z obilico cenovno dostopne in zelene energije ter hitro gradbeno infrastrukturo. Lokalne skupnosti v regiji medtem občutijo gospodarsko rast in večje prihodke zaradi prhojenja delavcev ter rasti poslovanja, čeprav strokovnjaki opozorijo na geografske ovire in nevarnost nastajanja neizkoriščenih objektov. Inovativni centri, kot je Envisionov kampus, izkoriščajo ugodno hladno podnebje in lastne vetrne elektrarne ter s sistemi brez porabe vode dokazujejo, da se država resno spopada z izzivi prihodnosti. Napori oblasti in zasebnih podjetij tako kažejo, da Beijing načrtuje obsežno preobrazbo gospodarstva kljub resnim oviram na poti do popolne prevlade.
Povzetek prispevka “ZDA imajo čipe, Kitajska pa gradi naprej: štiri presenetljiva spoznanja o tekmi za bodočnost umetne inteligence“.
1. Uvod: Visokotehnološki privid v mongolski stepi
Na samem obrobju puščave Gobi, sredi valovitih ravnic ter polj sončnic in sirka, se dviga pokrajina, ki deluje kot visokotehnološki privid. V mestu Ulanqab v Notranji Mongoliji, znotraj industrijskega parka Bayin Big Data, iz zemlje en za drugim rastejo masivni bloki podatkovnih centrov – nekateri že delujoči, drugi še obdani z gradbenimi odri.
To odročno območje pospešeno postaja eno ključnih podatkovnih vozlišč, ki poganjajo neustavljiv razcvet umetne inteligence na Kitajskem. Medtem ko se Združene države Amerike osredotočajo na prevlado v razvoju najnaprednejših mikročipov in se doma soočajo s številnimi političnimi ter logističnimi spori glede umestitve podatkovnih centrov, Kitajska odgovarja z neusmiljeno hitrostjo gradnje fizične infrastrukture.
Ali lahko masovna gradnja, neomejena energija in državna podpora pretehtajo v tekmi proti ameriški prednosti v računalniški zmogljivosti? Tukaj so štiri ključna spoznanja o trenutnem stanju v globalni dirki za umetno inteligenco.
2. Spoznanje #1: ZDA obvladujejo najnaprednejše čipe, a Kitajska gradi infrastrukturo s svetlobno hitrostjo
Združene države Amerike imajo v svoji roki najmočnejše orožje: neposreden dostop do najnaprednejših AI čipov, ki so ključna sestavina za razvoj tehnologij prihodnosti. Po raziskavah Univerze Stanford so imele ZDA še preteklo leto približno 10-krat več AI podatkovnih centrov kot Kitajska ter bistveno večjo skupno računsko moč.
Podatki analitskega podjetja Epoch AI razkrivajo drastičen razkorak v računalniški zmogljivosti:
- Samo štiri ameriška tehnološka podjetja (Google z 5,1M, Microsoft z 3,4M, Amazon z 2,5M in Meta z 2,3M enot H100e) nadzorujejo več računske moči kot celotna Kitajska skupaj (1,2M H100e).
- Ameriške izvozne sankcije kitajskim podjetjem prepovedujejo nakup najboljših čipov znamk Nvidia in AMD, obenem pa je tudi Peking sam omejil uvoz nekaterih manj zmogljivih tujih možnosti. Domači kitajski proizvajalci, kot sta Huawei in Cambricon, sicer pospešeno razvijajo lastne rešitve, vendar njihova tehnologija še vedno zaostaja za ameriško, zaloge najnaprednejših modelov pa so izjemno omejene.
“Čipi so izjemno pomemben faktor in Kitajska jih preprosto nima dovolj,” opozarja Nick Corvino, raziskovalec pri fundaciji Carnegie Endowment for International Peace.
Kljub tej pomanjkljivosti Peking odgovarja z agresivno gradnjo infrastrukture. Kitajska vlada je napovedala 560 milijard USD vreden petletni načrt za skokovito povečanje informacijske infrastrukture in računalniških zmogljivosti. Glede na podatke raziskovalnega podjetja Rhodium Group se bodo investicije kitajskih borznih podjetij v AI infrastrukturo letos podvojile na približno 139 milijard USD (čeprav to še vedno predstavlja manj kot petino od 800 milijard USD, ki jih vlagajo njihovi ameriški tekmeci).
3. Spoznanje #2: Skrivno orožje Kitajske – Ekstremni presežek zelene energije kot nadomestek za šibkejše čipe
ZDA se pri gradnji podatkovnih centrov soočajo z resno oviro: njihovo zastarelo električno omrežje se že desetletja ni bistveno razširilo in se težko spopada z ogromno porabo energije novih AI centrov. Na drugi strani ima Kitajska na voljo neprimerljivo energetsko obilje.
Med letoma 2022 in 2025 je Kitajska dodala toliko energetske kapacitete, kot znaša celotna industrijska moč ZDA ob koncu leta 2025. Podatki neodvisnih raziskovalnih organizacij CREA (Centre for Research on Energy and Clean Air) in Global Energy Monitor kažejo, da je Kitajska samo v prvi polovici leta 2026 zavrgla toliko neporabljene presežne zelene energije, kot znaša letna poraba celotne Mehike.
Ta energetska prednost omogoča Kitajski edinstven tehnološki manever:
- Ker kitajska podjetja nimajo dostopa do najučinkovitejših ameriških mikročipov, inženirji (na primer pri Huaweiju) združujejo grozde manj zmogljivih domačih čipov v večje celote.
- S tem dosežejo računsko moč, ki se lahko primerja z vrhunsko tehnologijo. Takšen pristop sicer porabi bistveno več električne energije, a za državo z enormnim presežkom energije to ne predstavlja ovire.
“Kitajska poskuša izkoristiti dejstvo, da ima ta ‘mišični spomin’ za hitro gradnjo energetske infrastrukture,” razlaga Kyle Chan s Brookings Institution. “V ZDA pa se že dolgo nismo spoprijeli s takšnim razvojem omrežja, zato se soočamo s težavami pri proizvodnji energije in priključevanju na omrežje.”
4. Spoznanje #3: Nič lokalnega nasprotovanja – Prebivalci podpirajo gradnjo “z odprtimi rokami”
Dokler v ZDA projekti podatkovnih centrov pogosto naletijo na ostre proteste lokalnih skupnosti zaradi hrupa, porabe vode in rabe zemljišč, je na Kitajskem situacija povsem drugačna. V političnem sistemu pod vodstvom Komunistične partije javnega nasprotovanja masovni gradnji praktično ni, sam vrh države pa AI postavlja v središče nacionalnega razvoja.
Sam kitajski voditelj Xi Jinping je na julijski globalni konferenci o umetni inteligenci v Šanghaju poudaril, da je Kitajska sprejela AI “z odprtimi rokami”, ter vpeljavo umetne inteligence v proizvodne procese označil za “svetel zaščitni znak kitajske modernizacije”.
Na terenu v industrijskem parku Bayin v Ulanqabu utripa neprekinjen gradbeni ritem. Kolone gradbenih delavcev se ob vstopu na gradbišča pomikajo mimo varnostnikov, ki skenirajo njihove obraze, medtem ko tovornjaki neprekinjeno dostavljajo material. Pred ograjami kompleksa ulični prodajalci na improviziranih stojnicah prodajajo rezance in cigarete.
V Ulanqabu – mestu z manj kot 2 milijonoma prebivalcev, kjer je načrtovana gradnja skoraj 90 podatkovnih centrov – je lokalno gospodarstvo v preteklosti temeljilo predvsem na kmetijstvu. Prihod tisočev migrantskih gradbenih delavcev je za domačine pomenil opazen skok prihodkov:
- Ma Rong (56 let), ki že 30 let vodi trgovino z živili in gostišče v bližini industrijskega parka, razlaga:
“Prej smo le sedeli in čakali na stranke. Zdaj smo nenehno zasedeni – prevzemamo naročila, delamo to in ono. Komaj se kaj odpočijemo. Naše poslovanje je postalo veliko boljše kot prej.”
- Liu Baoping (58 let), lastnik restavracije, ki se je morala zaradi rušenja ceste celo preseliti, potrjuje, da se je število njegovih strank podvojilo: “Okolje resda ni več tako čisto, kot je bilo, a prihodki ljudi in celotno gospodarstvo – to je zdaj veliko boljše.”
5. Spoznanje #4: Zeleni “Gigakampusi” in inovacije brez porabe vode
Model kitajske infrastrukture prihodnosti se razkriva le nekaj milj stran od industrijskega parka Bayin, v kompleksu Envision “Galaxy Campus”. Ko bo zaključen, bo ta AI podatkovni center po površini med največjimi na svetu:
- Obseg in moč: Kampus se razprostira na površini, večji od 20 nogometnih igrišč, njegova skupna načrtovana kapaciteta pa znaša kar 2 GW.
- Popolna energetska neodvisnost: Več kot 80 % energije za delovanje prihaja neposredno iz lastnih vetrnih elektrarn podjetja, s čimer se v celoti izognejo javnemu električnemu omrežju. Energijo shranjujejo v baterijskih sistemih, napredni trdni transformatorji (solid-state transformers) pa omogočajo hitro prilagajanje napajanja strežnikov glede na trenutne zahteve.
- Rešitev za vodo: Medtem ko podatkovni centri v ZDA porabijo ogromne količine vode za hlajenje, Galaxy Campus deluje na sistemu “zero-water” (brez porabe vode). Kot hladilno sredstvo uporabljajo industrijski alkohol, kar v kombinaciji s hladnim podnebjem Ulanqaba povsem odpravi potrebo po porabi vode.
Generalni direktor objekta Ricky Zheng potrjuje, da je prva faza tega gigantskega kompleksa že popolnoma zasedena s strani tehnoloških podjetij, ki prek optičnih kablov pošiljajo podatke do Pekinga (oddaljenega približno 200 milj) hitreje kot v trenutku očesa.
6. Zaključek: Kdo bo zmagal v dirki stoletja?
Kitajska vizija sicer ni brez izzivov. Nekatere podatkovne lokacije na zahodu države so predaleč od gostonaseljenih urbanih središč na vzhodu, kar lahko povzroči zakasnitve pri prenosu podatkov za storitve, ki zahtevajo odzivnost v realnem času. Prav tako obstaja tveganje za nastanek “podatkovnih centrov duhov” – projektov v odročnih regijah, zgrajenih zgolj za doseganje političnih kvot, a brez zadostne strojne opreme ali končnih uporabnikov.
Vendar pa dejstva govorijo sama zase: na Kitajskem umetno inteligenco uporablja že več kot 700 milijonov ljudi, država pa odločno vlaga 560 milijard USD v svojo digitalno prihodnost.
Tekma za prevlado v umetni inteligenci razkriva dva popolnoma različna modela:
- ZDA imajo premoč v mikro-tehnologiji, naprednejših čipih in večjem zasebnem kapitalu.
- Kitajska ima na svoji strani neomejene energetske resurse, hitrost gradnje, odsotnost birokratskih ovir ter popolno državno podporo.
Ali bo v tekmi za prevlado v umetni inteligenci na dolgi rok zmagala vrhunska mikro-tehnologija ali neustavljiva moč masovne infrastrukture in energije?
Povzetek prispevka kot predstavitev z zdrski.
URL: https://edition.cnn.com/2026/10/13/china/china-data-centers-ai-race-intl-hnk-dst