Video prispevek (34:07) na YouTube kanalu Business basics podaja celovit pregled iranske vodne krize (angl. Water crisis), pri čemer poudarja, kako je več desetletij slabega upravljanja in korupcije ter pomanjkanja padavin, državo pripeljalo na rob katastrofe. Prispevek podrobno opisuje razširjeno gradnjo jezov pod prejšnjimi in sedanjimi režimi, ki so uničili naravne vodne tokove in povzročili izhlapevanje, kot tudi poudarja neučinkovite kmetijske prakse, ki porabijo pretirane količine vode, kot sta poplavno namakanje (angl. flood irrigation) in gojenje vodno-intenzivnih pridelkov v sušnih regijah. Težave so se povečale zaradi podnebnih sprememb, ki povzročajo daljša obdobja suše, višje temperature in intenzivnejše, manj koristne padavine. Prispevek podrobno opisuje socialne nemire zaradi pomanjkanja vode in mednarodne napetosti Irana s sosednjimi državami, kot sta Afganistan in Irak, ter na koncu predlaga drage in okoljsko sporne rešitve, kot je razsoljevanje, vendar opozarja na morebitno množično razseljevanje prebivalstva, če se ne sprejmejo odločni ukrepi.

V nadaljevanju podajamo povzetek tega zanimivega video prispevka o iranski vodni krizi.

Glavne teme in ključna dejstva

Iran se sooča z izjemno hudo vodno krizo, ki je sprožila obsežne proteste, povzročila smrtne žrtve in grozi s humanitarno katastrofo. Kriza je posledica kombinacije neustreznega upravljanja, korupcije, podnebnih sprememb in nepremišljenih razvojnih projektov.

Ključne teme:

1. Ekstremno pomanjkanje vode in humanitarna kriza:

• Iranu “zmanjkuje vode”, kar ogroža 28 milijonov ljudi. V zadnjem letu so se gladine vode znižale za 15 metrov.
• Teheran ima v glavnem jezu zalogo vode za komaj en mesec, kar pomeni, da bi prestolnica do konca septembra lahko ostala brez vode.
• V 27 od 31 provinc ni interneta, milijoni Irancev se soočajo z 6- do 12-urnimi izpadi električne energije in pomanjkanjem vode.
• Jezovi, kot sta L in Lyan, delujejo z manj kot 15 % zmogljivosti, nekateri poročajo o le 1 % preostale vode. Jezera so izginila, podzemne rezerve presahnile, številna mesta so tedne brez vode.
• 19 od 31 provinc se sooča s hudo sušo, kar prisili mesta k uporabi vodnih cistern in strogemu racioniranju.
• V Sistanu in Balučistanu je okoli 500.000 ljudi že zapustilo svoje domove ali je na robu migracije zaradi pomanjkanja vode.
• V Basri v Iraku, drugem največjem iraškem mestu, je leta 2018 zaradi preusmerjanja vode navzgor prišlo do hude vodne krize, ki je povzročila onesnaženje in hospitalizacijo na desettisoče ljudi.

2. Slabo upravljanje in nepremišljeni projekti:

• “Korupcija, pohlep in desetletja slabega načrtovanja so izsušili državo, še preden se je začela suša.”
• Iran prejme le približno 250 mm padavin letno, kar je približno tretjina svetovnega povprečja.
• Obsedenost z gradnjo jezov: Tako pod Šahom Rezo Pahlavijem, kot po Islamski revoluciji je bila prioriteta gradnja ogromnih jezov. V treh desetletjih je Iran zgradil več kot 600 jezov. V obdobju predsednika Hašemija Rafsandžanija je bil povprečno vsakih 45 dni dokončan nov jez.
• Jezovi drastično motijo naravni tok vode, dušijo mokrišča, stradajo kmetije in preprečujejo polnjenje vodonosnikov. Jezero Urmia (angl. Lake Urmia), največje slano jezero na Bližnjem vzhodu, je danes suha puščava, komaj 5 % svoje prvotne velikosti.
• V vročih južnih provincah jezovi izgubijo ogromne količine vode zaradi izhlapevanje vode. V provinci Kuzestan (angl. Khuzestan province) je jez Godfin iz leta 2012 na slanih plasteh povzročil, da je rečna voda postala slana in neuporabna.
• Brez koordinacije: Gradnja jezov je potekala brez usklajevanja med provincami, vsaka regija je želela svoje projekte. Podjetje Katam al-Anbia, ki ga nadzoruje revolucionarna garda, je izkoriščalo to “politično neumnost” za ogromne dobičke.
• Podrobni uradni zapisi za stotine jezov so “bodisi nepopolni bodisi popolnoma manjkajo v vladnih arhivih”.
• Predsednik Rouhani je leta 2013 pozval k ustavitvi gradnje vseh novih jezov. Strokovnjaki pravijo, da je treba razgraditi vsaj 500 jezov za obnovo okoljskega ravnovesja.

3. Neučinkovito kmetijstvo in izčrpavanje podzemne vode:

• Vlada je zasledovala cilj samooskrbe s hrano, kar je spodbudilo gojenje vodno intenzivnih poljščin v neustreznih regijah.
• Približno 90 % celotne iranske sladkovodne oskrbe gre za kmetijstvo. Povprečna učinkovitost namakanja je le 35 % (sodobni sistemi presegajo 90 %).
• Prevoz vode skozi odprte kanale ali poškodovane cevi povzroči še 12 % izgube.
• Kmetje vrtajo vedno globlje vodnjake, kar povzroča dramatično izčrpavanje podzemne vode. V manj kot 50 letih je Iran izčrpal skoraj 70 % svojih podzemnih rezerv.
• Posedanje tal: Izčrpavanje podzemne vode povzroča, da se “zemlja sama začne sesedati”. V nekaterih krajih se površina zniža za 25 do 30 cm letno, kar povzroča razpoke v zgradbah, cestah in poljih.
• Neustrezne poljščine: Iran je gojil “najslabše možne poljščine na najslabših možnih mestih in ob točno najslabših možnih letnih časih”. Namesto suše odpornih žitaric, so agresivno spodbujali gojenje vodno-intenzivnih poljščin, kot sta pšenica in riž, tudi v sušnih provincah, kot sta Isfahan in Sistan-Balučistan. Gojenje lubenic (170 l vode/kg lubenice) v regiji z le 2 palcema dežja (ca 50 mm) je absurdno.

4. Podnebne spremembe:

• Podnebne spremembe stanje še poslabšujejo. Iran se segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, s povprečno temperaturo, ki se dvigne za približno 0,4 °C na desetletje.
• Daljši, bolj vroči vročinski valovi in eksponentno naraščajoče stopnje izparevanja. V Ahvasu so junija 2017 zabeležili 53,7 °C.
• Padavin je manj, kadar pa pridejo, so to pogosto kratke, intenzivne plohe, ki povzročajo poplave, namesto da bi se počasi vpijale v zemljo.
• Do konca stoletja se lahko povprečne temperature na Bližnjem vzhodu dvignejo za osupljivih 5 °C, kar bo regijo spremenilo v “zunanjo pečico”.

5. Protesti in družbeni nemiri:

• Protesti zaradi hude suše in pomanjkanja vode so se razvili v splošno nestrinjanje z vlado in vrhovnim vodjem. Slogani so prešli iz prošenj za vodo v politične zahteve.
• V Kuzestanu so leta 2021 izbruhnili množični protesti, ki so jih spremljale “Žejni smo” in “Dol z Islamsko republiko”, pri čemer so nekateri celo hvalili prejšnjega diktatorja Reza Šaha.
• Kljub redkemu priznanju vrhovnega vodje, da so protestniki upravičeno jezni, so varnostne sile brutalno zatrle proteste z živo municijo, kar je povzročilo smrtne žrtve in aretacije.
• Novembra 2021 so v Isfahanu izbruhnili podobni protesti zaradi suhe reke Zayanderud. Vladna televizija je sprva poročala o dogodkih, vendar so protesti hitro postali nasilni, ko so se pojavile politične zahteve. Policija je streljala s ptičjimi streli, kar je povzročilo poškodbe, vključno s trajno okvaro oči. Internet je bil izklopljen.
• Ajetola Alam Mahoda je svetoval kmetom v Isfahanu, ki so protestirali zaradi suhe reke, naj “močneje molijo za dež”.

6. Regionalni konflikti zaradi vode:

• Vodna kriza napenja odnose s sosedami, kot sta Afganistan in Irak. Iran je dolvodno od Helmand reke (iz Afganistana) in hkrati gorvodno od pritokov Tigrisa (v Irak).
• Afganistan: Afganistan je zgradil jezove (Kamal Khan, Kajaki), ki drastično zmanjšujejo pretok vode v Iran. Pogodba iz leta 1973, ki naj bi Iranu zagotavljala določen delež vode, je praktično mrtva. Leta 2023 so se razmere zaostrile do te mere, da sta iranski predsednik Raisi in talibani javno grozili drug drugemu, kar je privedlo do mejnega spopada in smrti na obeh straneh. Iran svari pred “vodno vojno”.
• Irak: Irak obtožuje Iran, da duši njegove vire vode. Iranski projekti, kot je jez Daran, so od leta 2020 prekinili skoraj 85 % pretoka reke Sirvan, kar je prizadelo več kot 100.000 Iračanov. Tudi Turčija in Sirija gradita jezove navzgor.

7. Rešitve in apokaliptične napovedi:

• Razsoljevanje: Iran se zateka k razsoljevanju morske vode iz Perzijskega in Omanskega zaliva. Načrtuje se gradnja milijardnih cevovodov za transport vode v notranjost. Projekt razsoljevanja stane okoli 400 milijonov dolarjev letno za delovanje (kar je enako celotnemu letnemu kmetijskemu zaslužku province Isfahan). To je “drag povoj, ne pa dejansko zdravilo”.
• Neobnovljivost: “Podzemni vodonosniki se ne napolnijo čez noč,” nekateri so morda trajno izčrpani. Jezera, kot je Urmia, bi potrebovala desetletja masivnih, konstantnih dotokov vode.
• Masovne migracije: Issa Kalantari, nekdanji vodja iranskega ministrstva za okolje, je opozoril, da bi se lahko do 50 milijonov ljudi (70 % prebivalstva) v prihodnjih desetletjih prisilno preselilo zaradi pomanjkanja vode.
• Vasi so že danes “mesta duhov”, kjer se 30 % prebivalcev seli v mesta, ki so že sama preobremenjena. To bi lahko vodilo v “množično begunsko krizo, kakršne še nismo videli.”
• Iranska vodna kriza je “v bistvu katastrofa, ki jo je povzročil človek, in jo poslabšujejo podnebne spremembe.”

Skratka, Iran se sooča s kompleksno in večplastno vodno krizo, ki je posledica desetletij slabega upravljanja in korupcije, poslabšane pa s podnebnimi spremembami. Kljub vladnim obljubam in poskusom iskanja rešitev (kot je razsoljevanje) so protesti in regionalni konflikti naraščajoči, strokovnjaki pa opozarjajo na morebitne nepopravljive posledice in masovne migracije. Svet bi moral pozorno spremljati to situacijo, saj bo uspeh ali neuspeh Irana pri obvladovanju krize pomemben pokazatelj za druge sušne regije po svetu.

URL: https://www.youtube.com/watch?v=ONgPh_hljjQ