Kwon D (2025) How many PhDs does the world need? Doctoral graduates vastly outnumber jobs in academia. Nature 643, 16-17 – https://doi.org/10.1038/d41586-025-01855-w – University of Ljubljana free access article pdf
Prispevek na spletnem portalu revije Nature v rubriki News obravnava naraščajočo krizo na trgu dela za doktorande, saj število diplomantov po vsem svetu močno presega število razpoložljivih mest v akademskih krogih. Čeprav se vpis v doktorske programe, zlasti na Kitajskem in v Indiji, vztrajno povečuje, univerze študentov pogosto ne opremijo z veščinami za kariero zunaj raziskovalnih institucij. Mnogi visoko izobraženi posamezniki se soočajo s hudo konkurenco, nekateri pa zasedajo delovna mesta, kjer so podcenjeni ali opravljajo naloge zunaj svojega strokovnega področja. Študije kažejo, da v določenih panogah doktorat ne prinaša nujno višjega zaslužka v primerjavi z magistrskim študijem, če upoštevamo delovne izkušnje. Strokovnjaki zato pozivajo k sistemskim reformam, ki bi vključevale praktično usposabljanje in tesnejše sodelovanje z industrijo. Cilj teh sprememb je uskladiti doktrosko izobraževanje s širšimi družbenimi potrebami in zagotoviti boljšo zaposljivost diplomantov na različnih področjih.
Povzetek prispevka “Kriza doktorskega naziva: Zakaj več znanja ne prinaša nujno boljše kariere?“.
Uvodni kavelj: Paradoks preobrazbe
Tradicionalno je doktorski naziv veljal za prestižno vstopnico v varno, dosmrtno kariero znotraj akademskih zidov. Vendar se v letu 2024 ta podoba razblinja ob soočenju s surovo realnostjo sodobnega trga dela, kar nakazuje na strukturni zlom akademske obljube. Danes doktorat ni več samoumevna pot do uspeha, temveč se pogosto spreminja v negotovo naložbo časa in energije. Medtem ko univerze še naprej množično proizvajajo strokovnjake z najvišjo stopnjo izobrazbe, se soočamo z vprašanjem: ali je “akademski balon” tik pred tem, da poči? Ali je doktorat v letu 2024 postal najdražji hobi na svetu ali pa še vedno predstavlja varno naložbo v prihodnost?
Eksplozija številk: Kitajski fenomen in globalna rast
Število doktorskih diplomantov po vsem svetu vztrajno raste, v nekaterih državah pa smo priča pravi demografski eksploziji v visokem šolstvu, ki jo poganja pričakovanje o boljših ekonomskih obetih.
- Na Kitajskem se je število doktorskih študentov podvojilo – s približno 300.000 v letu 2013 na več kot 600.000 vpisanih v letu 2023.
- V državah OECD se je število novih doktorjev znanosti med letoma 1998 in 2017 skoraj podvojilo.
- Nasprotno pa države, kot sta Avstralija in Brazilija, v zadnjih letih beležijo upad vpisov, kar pripisujejo predvsem visokim življenjskim stroškom in nizkim štipendijam.
Hugo Horta, strokovnjak za visokošolsko politiko, pojasnjuje, da to hiperprodukcijo kadrov poganja prepričanje, da bo investicija v izobrazbo prinesla družbeni prestiž, čeprav tržna absorpcija teh kadrov postaja vse bolj vprašljiva.
Konec akademskih sanj: Več diplomantov kot delovnih mest
Neskladje med številom doktorandov in razpoložljivimi akademskimi položaji postaja kritično. Večina študentov se v doktorske programe še vedno vpisuje z namenom, da bi postali raziskovalci na univerzah, vendar je realnost takšna, da število doktorjev znanosti močno presega število prostih delovnih mest v akademiji.
“Doktorsko izobraževanje moramo narediti bolj smiselno, trajnostno in bolje usklajeno z raznolikimi družbenimi potrebami ter potrebami trga dela,” opozarja Cláudia Sarrico, portugalska državna sekretarka za visoko šolstvo.
Tradicionalna pot v akademijo tako postaja statistična izjema, ne pravilo, kar sili diplomante v iskanje alternativ izven univerzitetnih okolij.
Finančni paradoks: Ko magisterij premaga doktorat
Ena najbolj presenetljivih ugotovitev sodobnih analiz je finančna neučinkovitost doktorata na določenih področjih. Študija iz leta 2023 v Združenem kraljestvu je razkrila globoko strukturno neskladje v donosnosti najvišje izobrazbe:
- Specifična področja: V pravu, ekonomiji in managementu so doktorji znanosti plačani nekoliko manj kot njihovi kolegi z magisterijem.
- Paradoks izkušenj: Ko upoštevamo leta delovne dobe, magistri z izkušnjami zaslužijo več kot doktorji znanosti v skoraj vseh panogah.
Z vidika trga dela so leta, preživeta v laboratorijih in knjižnicah, pogosto interpretirana kot “izgubljena leta”, saj praktične delovne izkušnje prinašajo višjo finančno premijo kot akademska specializacija.
Doktorat izven laboratorija: Prekvalificirani ali podcenjeni?
Zunaj akademije se diplomanti pogosto soočajo z občutkom neizkoriščenega potenciala. Raziskava v Južni Afriki je pokazala, da 18 % doktorjev znanosti ne najde dela, ki bi bilo neposredno povezano z njihovo strokovnostjo. Tu ne gre nujno za brezposelnost, temveč za t. i. “mismatch” – neskladje, kjer doktorji opravljajo dela, ki ne zahtevajo njihove visoke specializacije.
Milandré van Lill izpostavlja, da se ti diplomanti pogosto počutijo prekvalificirane in podcenjene. Razlika je očitna tudi med disciplinami: diplomanti naravoslovno-tehniških smeri (STEM) lažje najdejo raziskovalne vloge v industriji in poročajo o večjem zadovoljstvu, medtem ko so tisti iz humanistike in družboslovja pogosteje potisnjeni v poklice, kjer njihova specifična ekspertiza ostaja neizkoriščena.
Nova paradigma: “Industrijski doktorat” in prihodnost
Za rešitev te krize države, kot so Japonska, Nemčija in Združeno kraljestvo, uvajajo reforme, ki presegajo meje akademskih “slonokoščenih stolpov”:
- Industrijski doktorat: Raziskovalno delo poteka v neposrednem sodelovanju s podjetji.
- Plačane prakse: Pridobivanje realnih izkušenj že v času študija.
Kljub tem korakom pa kritika ostaja: mnogi študenti še vedno poročajo, da univerze ne naredijo dovolj, da bi jih pripravile na prehod na trg dela izven akademije. Cilj reform mora biti razvoj veščin, kot so inovativnost, kritično razmišljanje in analitične sposobnosti, ki so v gospodarstvu visoko iskane, a pogosto zasenčene s pretiranim fokusom na ozko akademsko objavljanje.
Zaključek: Vprašanje za razmislek
Doktorat se nahaja na prelomnici: iz ozke akademske vstopnice se mora preobraziti v širše orodje za družbene inovacije. Vendar, dokler bo sistem nagrajeval le število podeljenih nazivov, ne pa njihove dejanske uporabnosti, bo kriza ostala prisotna. Ali bi morale univerze svoj uspeh še naprej meriti po številu objavljenih znanstvenih člankov ali pa bi morala biti ključna metrika njihove uspešnosti stopnja integracije diplomantov v realni svet?Gemini Notebook je lahko netočen. Preverite njegove odgovore.