Dong B & Sutton RT (2025) Drivers and mechanisms contributing to excess warming in Europe during recent decades. npj Climate and Atmospheric Science 8, 41 – https://doi.org/10.1038/s41612-025-00930-3 – open access article pdf – CC BY 4.0
Abstract (povzetek):
V obdobju 1979–2022 so se temperature zraka na površini Evrope segrele približno trikrat hitreje kot povprečne globalne temperature tako pozimi kot poleti. Tukaj opredeljujemo „prekomerno“ segrevanje Evrope kot razliko med stopnjo regionalnega segrevanja Evrope in stopnjo globalnega segrevanja ter preučujemo vzroke za to. Z uporabo preproste metode, ki temelji na opazovanjih, ocenjujemo, da je približno 40 % ± 39 % (pozimi) in 29 % ± 10 % (poleti) prekomernega segrevanja Evrope „dinamičnega“ – pripisati ga je mogoče spremembam v atmosferski cirkulaciji. Pokazali smo, da se stopnja evropskega segrevanja, simulirana v modelih CMIP6, dobro ujema z opazovanji, vendar le zato, ker se ti modeli prehitro segrevajo v globalnem povprečju; presežno evropsko segrevanje je podcenjeno, zlasti pozimi. Modeli CMIP6 dobro simulirajo velikost termodinamične komponente presežnega evropskega segrevanja od leta 1979 tako pozimi kot poleti, vendar kažejo le šibek dinamični prispevek v povprečju več modelov. Modeli kažejo, da je segrevanje, povzročeno s toplogrednimi plini, najbolj prispevalo k presežnemu termodinamskemu segrevanju pozimi, medtem ko so spremembe v antropogenih aerosolih najbolj prispevale poleti. Prav tako nakazujejo znatno zmanjšanje stopnje presežnega segrevanja v Evropi poleti v prihodnosti. Vendar pa neuspeh sedanjih modelov pri simulaciji opazovanih trendov cirkulacije (bodisi kot prisiljen odziv bodisi kot kombinacija prisiljenega odziva in notranje spremenljivosti) pomeni tudi veliko negotovost glede prihodnjih stopenj segrevanja v Evropi.
a, b Trendi SAT (oC desetletje−1),
c, d trendi na vsaki točki mreže minus globalni povprečni trend,
e, f razmerja trendov na vsaki točki mreže glede na globalni povprečni trend.
a, c, e DJF in b, d, f JJA v obdobju 1979–2022 na podlagi ponovne analize ERA5. Trendi, ki se na 10-odstotni ravni znatno razlikujejo od 0 po Mann-Kendallovem testu, so v panelih (a, b) označeni s pikami.
g, h Časovna vrsta površinsko povprečenih SAT anomalij nad Evropo (polne črte) v DJF nad regijo (45oN-65oN, 10oW-60oE, črna škatla v a, c, e), v JJA nad regijo (35oN-65oN, 10oW-60oE, črna škatla v b, d, f) in ustrezne globalno povprečene anomalije (črtkane črte) v obdobju 1979–2022 na podlagi štirih naborov opazovalnih podatkov in ponovne analize ERA5.
(vir: Fig. 1 – https://media.springernature.com/full/springer-static/image/art%3A10.1038%2Fs41612-025-00930-3/MediaObjects/41612_2025_930_Fig1_HTML.png?as=webp).
