Matthews T, Raymond C, Foster J et al. (2025) Mortality impacts of the most extreme heat events. Nature Reviews Earth & Environment 6, 193–210 – https://doi.org/10.1038/s43017-024-00635-w – Researchgate public full text link
Abstract (povzetek):
Ekstremna vročina ogroža človeško življenje, kar dokazuje več kot 260.000 smrtnih žrtev zaradi vročine v najsmrtonosnejših dogodkih od leta 2000. V tem pregledu povezujemo fizikalno klimatologijo s tveganjem za smrt zaradi vročine, vključno s prekoračitvijo nekompenzirnih pragov (nad katerimi se temperatura človeškega telesa nenadzorovano dvigne) in pragov, pri katerih preživetje ni mogoče (smrtno povišanje temperature telesa v 6 urah). Nepreklicne mejne vrednosti (temperatura vlažnega termometra ~19–32 °C) so močno odvisne od starosti in kombinacije temperature zraka in relativne vlažnosti. Te mejne vrednosti so bile redko presežene pri mlajših odraslih (~2,2 % kopnega območja v obdobju 1994–2023), vendar bolj pogosto pri starejših odraslih (~21 %). Pragovi, pri katerih preživetje ni mogoče (temperatura vlažnega termometra ~20–34 °C), so bili preseženi le pri starejših odraslih (~1,8 % kopnega območja). Antropogeno segrevanje bo povzročilo pogostejše prekoračitve pragov, vključno s potrojitvijo nekompenzirane površine za mlade odrasle, če se segrevanje poveča za 2 °C nad predindustrijsko raven. Meddisciplinarno delo mora izboljšati razumevanje smrtnega potenciala neprimerljivih vročinskih valov iz preteklosti in načinov za njihovo zmanjšanje. Zagotovitev zanesljivega dostopa do hladnih zatočišč za vse je nujna prednostna naloga, ker podnebno segrevanje vse bolj ogroža človeško fiziologijo.
a), Gostota kombinacij suhe toplote (Ta) in relativne vlažnosti (RH) med najvišjimi vrednostmi indeksa vročine (angl. Heat index) na uro za vsako točko mreže v obdobju 1994–2023 v ERA5. Tanke in debele rdeče črte označujejo najvišje opazovane (ali zgornje meje) razmerja med vlažnostjo zraka in temperaturo zraka na eno uro oziroma na šest ur. Nekompenzirane (vijolične črte) in nepreživetvene (modre črte) kritične mejne vrednosti so iz referenčnega vira (glej članek), pri čemer so slednje primerne za šesturno izpostavljenost; krogi označujejo ustrezne nekompenzirane mejne vrednosti iz analiz okoljskih komor. Mladi odrasli so tukaj opredeljeni kot osebe, stare ~18–40 let, starejši odrasli pa kot osebe, starejše od 65 let. Za več podrobnosti glej dopolnilni tekst, oddelek 1 na koncu članka.
b), Kot v grafu a), vendar za smrtonosni vročinski dogodek v Parizu, Francija, leta 2023, z uporabo podatkov ERA5 v kvadratu z zemljepisno širino/dolžino 1° x 1°, s središčem na 48,86°N, 2,35°E.
c), Kot v grafu b), vendar za smrtonosni vročinski dogodek v Karachiju, Pakistan (24,86°N, 67°E) leta 2015.
d), Kot v grafu b), vendar za smrtonosni vročinski dogodek v Vancouvru, Kanada (49,28°N, -123,12°E) leta 2021.
e), Kot v grafu b), vendar za smrtno vročinski dogodek v Lagosu, Nigerija, leta 2024 (6,5°N, 3,4°E). Najbolj intenzivna vročina zato presega nekompenzirane pragove za mlade in starejše odrasle osebe ter prag preživetja za starejše odrasle osebe. Najbolj ekstremna vročina se približuje pragu preživetja za mlade odrasle osebe v vlažnem okolju, ki traja šest ur, in ga za posamezne ure tudi preseže.
(vir: slika 2, https://www.researchgate.net/publication/388711393_Mortality_impacts_of_the_most_extreme_heat_events).
Zelo zanimiv prispevek o globalnih razmerah, povezanih s smrtnostjo zaradi ekstremnih vročinskih valov (angl. Heat vawe). V članku so recimo navedene možne/obstoječe prilagoditve na ekstremno vročino – ranljivost za vročino je močno odvisna od individualnih strategij prilagajanja. Na primer, toplotno ravnovesje posameznikov se lahko spremeni s:
- prilagajanjem oblačil (tj. zmanjšanjem izolacije oblačil);
- uporabo prilagojenih strategij hlajenja (na primer uporaba ventilatorjev ali polivanje s hladno vodo);
- selitvijo v hladnejše okolje (na primer v notranje prostore, ki se med ekstremnimi dogodki počasi segrejejo);
- ali hlajenjem okolice (z naravnim prezračevanjem ali klimatsko napravo);
- ali s spreminjanjem stopnje telesne aktivnosti (na primer počitek);
- spremembe v telesni aktivnosti se lahko odražajo tudi v delovnih navadah, vključno s premikanjem energetsko zahtevnih nalog in delovnih ur na hladnejše ure dneva.