Feron S, Cordero RR, Damiani A et al. (2026) Major intensification of fire weather across southern Europe in recent decades. Scientific Reports 16, 21852 – https://doi.org/10.1038/s41598-026-61756-4 – open access article pdf – CC BY_NC-ND 4.0

Abstract (povzetek):

Po desetletjih upadanja števila požarov in pogorelih površin so nedavne požarne sezone v Južni Evropi (vključno z rekordno sezono leta 2025) pokazale, da gozdni požari vse bolj presegajo obstoječe zmogljivosti za gašenje. Zdi se, da regija vstopa v obdobje izjemnega požarnega tveganja, kar poudarja nujno potrebo po razumevanju dejavnikov, ki povzročajo to stopnjevanje. V tej študiji uporabljamo nacionalne statistike o gozdnih požarih, podatke iz ponovne analize in podnebne indekse velikega obsega, da bi preučili nedavne spremembe požarnega tveganja po Južni Evropi. Ugotovili smo, da so se vremenske razmere, ugodne za požare, po vsej regiji močno zaostrile. V velikih delih Iberskega polotoka, Francije, Italije in Grčije se je število poletnih dni z izjemno visokim tveganjem za požare med letoma 1981 in 2025 več kot podvojilo. To zaostrovanje je skladno s širšimi spremembami v vzorcih temperatur in padavin. Ugotovili smo tudi povezave med spremenljivostjo tveganja za požare v Južni Evropi ter tako severnatlantsko oscilacijo (NAO) kot tudi pojavom El Niño–južna oscilacija (ENSO), kar poudarja njihov potencialni pomen za sezonske napovedi tveganja za požare v regiji. Naše ugotovitve osvetljujejo naraščajoči podnebni pritisk na požarne razmere v Južni Evropi in poudarjajo potrebo po celostnih strategijah prilagajanja.

Povzetek članka “Nova era ognja: Podnebni paradoks in vročinski valovi, ki na novo rišejo zemljevid južne Evrope“.

1. Uvodni kavelj: Vonj po dimu v letu 2025

Avgusta 2025 je južno Evropo prekril gost, težek vonj po dimu, ki je naznanil konec obdobja, ko smo verjeli, da ogenj lahko obvladamo. Rekordna požarna sezona leta 2025 je postala srhljiv opomin na novo realnost. Kljub najsodobnejši tehnologiji gašenja, satelitskemu nadzoru v realnem času in hitrim intervencijskim enotam so se požari širili z intenzivnostjo, ki je bila za gasilce na tleh preprosto neobvladljiva. Zakaj so naši gozdovi postali tako ranljivi? Odgovor, ki ga ponujajo najnovejši znanstveni podatki, je zapleten preplet podnebnih sprememb, naravnih atmosferskih ciklov in presenetljivega paradoksa, kjer naš lastni uspeh pri preprečevanju manjših požarov tlakuje pot do neustavljivih katastrof.

2. Leto 2025 – Ko statistika postane realnost

Leto 2025 je za Iberski polotok pomenilo prelomnico, kjer so se znanstvene napovedi spremenile v uničujočo realnost. Po podatkih sistema EFFIS (European Forest Fire Information System) je bila to najbolj uničujoča sezona v Španiji v več kot treh desetletjih, v kateri je zgorelo približno 350.000 hektarjev površin. Simbol te katastrofe je postal požar Larouco v Galiciji (severozahodna Španija), ki je s 40.000 požganimi hektarji postal največji zabeleženi požar v zgodovini te regije.

Ključni krivec za eksplozivnost sezone 2025 pa ni bila le poletna suša. Viri iz analize ERA5 razkrivajo pomemben predhodnik: nenavadno mokra pomlad na Iberskem polotoku je spodbudila bujno rast vegetacije, kar je ustvarilo ogromne zaloge goriva. Ko je nastopil rekordni vročinski val z anomalijami do +4,6 °C, se je ta zeleni sijaj spremenil v vžigalno vrvico.

“Regija vstopa v ero ekstremnega požarnega tveganja, kjer požari presegajo obstoječe zmogljivosti zatiranja in prehajajo v samovzdržno stanje, na katero tradicionalne metode gašenja nimajo več vpliva.”

3. Podvojitev ekstremnih dni – Nova normalnost

Analiza podatkov med letoma 1981 in 2025 razkriva alarmanten trend: število poletnih dni z ekstremnimi požarnimi razmerami se je v večjem delu južne Evrope več kot podvojilo. Ta intenzifikacija neposredno odraža naraščajoče poletne temperature, ki so v povprečju za do 2 °C višje od dolgoročnega povprečja.

• Iberski polotok: Beleži najstrmejše naraščanje tveganja. Kjer so se v preteklosti ekstremne razmere pojavljale manj kot deset dni na poletje, se danes regije, kot je severozahodna Španija, soočajo z do 25 takšnimi dnevi.
• Francija in Italija: Trendi naraščanja indeksa požarnega vremena (FWI) so do 50 % višji kot v obdobju 1981–2010, kar pokrajino spreminja v vnetljivo past.
• Grčija: Kljub povečanemu tveganju zaradi vročinskih valov so lokalni trendi padavin nekoliko ublažili najhujše scenarije, a ostaja regija pod izjemnim podnebnim pritiskom.

4. Nevidni modulatorji – ENSO in NAO

Poleg splošnega globalnega segrevanja na požarno vreme v Evropi vplivajo obsežni podnebni mehanizmi, ki delujejo kot nevidni modulatorji tveganja:

• Severnoatlantska oscilacija (NAO): Ta indeks meri razlike v zračnem tlaku nad Atlantikom. V zadnjih desetletjih prevladuje negativna faza NAO v poletnem času, kar je povezano z “arktičnim ojačanjem”. To prinaša atmosfersko blokado, ki v južno Evropo potiska vroče in suhe zračne mase, hkrati pa preprečuje osvežilne padavine.
• El Niño–južna oscilacija (ENSO): Čeprav se dogaja v Pacifiku, ima ENSO presenetljiv vpliv na evropska tla. Raziskave kažejo specifično povezavo med dogodki La Niña v regiji Niño 1+2 (vzhodni tropski Pacifik) in povečano požarno aktivnostjo na Iberskem polotoku. Rekordne sezone, vključno z letoma 2022 in 2025, so sledile prav tem hladnim fazam v Pacifiku, kar omogoča boljše sezonsko napovedovanje nevarnosti.

5. Paradoks gašenja – Zakaj uspeh vodi v katastrofo

Morda najbolj protislovna in intelektualno izzivalna ugotovitev sodobne znanosti je “paradoks gašenja” (suppression paradox). Statistični podatki so na prvi pogled spodbudni: število vžigov se je v južni Evropi zaradi boljšega nadzora in ozaveščenosti zmanjšalo za vsaj 40 %.

Vendar prav ta uspeh pri krotenju vsakega majhnega ognja povzroča kopičenje goriva. Brez naravnih, majhnih požarov, ki bi občasno očistili podrast, postane vegetacija gosta in neprehodna. Ko v takšnem okolju ob ekstremni vročini pride do vžiga, se ogenj hitro razvije v mega-požar. Takšni požari so postali “imuni” na gašenje; postanejo fizikalno neobvladljivi in se širijo z lastno dinamiko, dokler ne zmanjka goriva ali se drastično ne spremeni vreme.

6. Regionalne razlike – Niso vsi v istem čolnu

Podnebne spremembe niso enoznačen proces. Medtem ko Iberski polotok trpi zaradi kombinacije izjemne vročine in uničujoče suše (z več kot 50-odstotnim primanjkljajem padavin na jugozahodu), so deli Grčije in južne Italije zabeležili rahlo povečanje poletnih padavin.

Ti lokalni trendi so delno nevtralizirali vpliv naraščajočih temperatur v Grčiji, kar pojasnjuje, zakaj tam povečanje indeksa požarne nevarnosti ni bilo tako strmo kot v Španiji ali Franciji. Vendar pa študije ERA5 opozarjajo, da so te razlike krhke – en sam ekstremni vročinski val, kot smo mu bili priča leta 2025, lahko v trenutku izniči vse koristi povečanih padavin in celotno regijo pahne v katastrofo.

Zaključek: Od gašenja k prilagajanju

Čas, ko smo ogenj obravnavali le kot sovražnika, ki ga je treba pogasiti, se izteka. Znanstveni dokazi nas silijo k integriranim strategijam: od predpisanega požiganja za zmanjševanje količine goriva do odpornejšega načrtovanja rabe zemljišč. Potrebujemo prehod od reaktivnega gašenja k proaktivnemu prilagajanju.

Prihodnost nas postavlja pred neprijetno, a nujno vprašanje: “Ali smo se pripravljeni odpovedati iluziji popolnega nadzora nad naravo in dovoliti nadzorovan ogenj v naših gozdovih, da bi preprečili naslednjo neobvladljivo katastrofo, kakršni smo bili priča leta 2025?”

Povzetek članka kot predstavitev z zdrski.

URL: https://www.nature.com/articles/s41598-026-61756-4