Basu M (2026) Demand for lithium is surging: here’s how to make mining more sustainable. Nature 656, 279-280 – https://doi.org/10.1038/d41586-026-02195-z – University of Ljubljana free article access pdf
Prispevek na spletnem portalu revije Nature v rubriki News se osredotoča na trajnostno pridobivanje litija, pri čemer znanstveniki iščejo nove metode za zmanjšanje porabe vode in okoljske škode ob naraščajočem povpraševanju po baterijah. Zaradi naraščajoče priljubljenosti električnih vozil in naprav za shranjevanje energije se torej pričakuje drastično povečanje svetovnega povpraševanja po litiju. Tradicionalne metode pridobivanja iz slanice prek izparilnih bazenov so zamudne, povzročajo pomanjkanje sladke vode in škodujejo ekosistemom v sušnih regijah. Besedilo predstavlja inovativne rešitve, kot je uporaba posebnih topil, ki omogočajo več kot 90-odstotni izkoristek kovine ob minimalni porabi virov. Druga obetavna tehnologija temelji na temperaturnih gradientih, s katerimi bi litij ločili brez potrebe po ogromnih zemljiščih. Ti novi pristopi bi lahko omogočili trajnostno rudarjenje in zapolnili vrzel v oskrbi, ki grozi v prihodnjem desetletju. Kljub visokemu potencialu pa ostaja odprto vprašanje, ali bo industrija pravočasno investirala v komercialno uporabo teh naprednih znanstvenih dognanj.
Povzetek članka “Litijska mrzlica: Kako rešiti zeleni prehod pred okoljsko katastrofo?“.
1. Uvod: Zelena dilema naših baterij
Svet se nahaja sredi tihe revolucije. Naše ceste vse hitreje preplavljajo električna vozila (EV), ki obljubljajo prihodnost brez emisij. Podatki Mednarodne agencije za energijo kažejo, da so električna vozila lani predstavljala več kot četrtino svetovne prodaje avtomobilov. Toda ta prehod ima svojo ceno, ki je skrita globoko pod zemeljskim površjem v obliki “zelene dileme”.
Srce vsakega električnega avtomobila je litij. Čeprav je ključen za razogljičenje prometa, njegovo pridobivanje trenutno predstavlja ogromno okoljsko breme. Ali lahko zares trdimo, da so naša vozila “čista”, če njihova ključna komponenta uničuje ekosisteme in izčrpava vodne vire? Odgovor morda leži v valu najsodobnejših tehnologij, ki obljubljajo, da bodo rudarjenje preobrazile v resnično trajnosten proces.
2. Litijska vrzel: Zakaj trenutni rudniki ne zadoščajo
Povpraševanje po litiju ne raste le zaradi avtomobilov, temveč tudi zaradi potreb po shranjevanju obnovljive energije v omrežjih. Zhikao Li, kemijski inženir z univerze Monash, opozarja, da bo pritisk na proizvodnjo v prihodnje le še naraščal. Številke razkrivajo kritično vrzel:
- 665 kiloton: Napovedano letno povpraševanje po litiju za EV do leta 2035.
- 450 kiloton: Predvidena zmogljivost vseh trenutnih in načrtovanih rudarskih projektov.
Ta primanjkljaj pomeni, da preprosto “kopanje več lukenj” ne bo rešilo problema. Povečanje proizvodnje je v prvi vrsti vprašanje trajnosti; če bomo skušali vrzel zapolniti zgolj s širjenjem zastarelih, okoljsko potratnih metod, tvegamo trajno škodo za planet, ki ga poskušamo rešiti.
3. Paradoks izhlapevanja: Ko “naravno” ni najbolj učinkovito
Približno četrtina svetovnega litija bo po napovedih prihajala iz regij v Čilu in Argentini. Tam rudarjenje poteka z izčrpavanjem litijeve slanice iz podzemnih vodonosnikov v ogromne bazene za izhlapevanje. Čeprav se proces zanaša na sonce in veter, kar zveni “naravno”, je v resnici izjemno neučinkovit.
Proces traja mesece ali celo leta, pri čemer se zaradi fizikalnih lastnosti kristalizacije izgubi do 50 % razpoložljivega litija. Največja težava pa je voda. Slanice se nahajajo v sušnih regijah, kjer je sladka voda dragocen vir. Tradicionalno čiščenje litija po izhlapevanju zahteva ogromne dodatne količine sladke vode, kar neposredno ogroža lokalne avtohtone skupnosti in uničuje krhke mokriščne ekosisteme.
“Ključna omejitev obstoječih procesov je sladka voda, poleg tega pa gre za zelo počasen proces,” poudarja Huanting Wang z univerze Monash.
4. Tehnološki preboj št. 1: Selektivna topila in 95-odstotni izkoristek
Ekipa pod vodstvom Huantinga Wanga razvija metodo direktnega izločanja litija (DLE), ki bi lahko korenito spremenila pravila igre. V laboratorijski študiji, objavljeni junija 2026 (P. Liu et al.), so raziskovalci predstavili postopek, kjer slanico najprej izsušijo do trdne zmesi soli, nato pa uporabijo aceton in etanol za selektivno raztapljanje litijevih soli.
Glavne prednosti te metode so:
- Izjemna učinkovitost: Študija potrjuje kar 95-odstotno regeneracijo litija.
- Krožno gospodarstvo: Topila se lahko v celoti regenerirajo in ponovno uporabijo.
- Recikliranje vode: Metoda omogoča uporabo solarnih sistemov, ki kondenzirajo izparelo vodo in jo vrnejo v proces, namesto da bi se izgubila v ozračju.
- Sekundarni viri: Tehnologija odpira vrata pridobivanju litija iz industrijskih odpadnih tokov in rudarskih ostankov.
5. Tehnološki preboj št. 2: Litij, ki “ljubi toploto” (Termofilni ioni)
Druga prelomna inovacija prihaja iz podjetja Soret Tech, ki ga vodi Juan Felipe Torres. Njihov pristop temelji na fizikalnem pojavu termofilnosti. Večina ionov v raztopini se odmika od vira toplote, toda pod specifičnimi pogoji so litijevi ioni termofilni – premikajo se proti toploti.
Z uporabo temperaturnega gradienta lahko litij ločijo od ostalih ionov v slanici brez potrebe po tisočih hektarjih bazenov. To drastično zmanjša porabo zemlje in preprečuje izgubo sladke vode. Posebej obetavna je napoved, da bi ta tehnologija omogočila ekonomsko upravičeno pridobivanje litija celo iz koncentrirane slanice, ki nastaja kot odpadek v razsoljevalnih napravah.
6. Realnost in prihodnost: Ali bo industrija zagrizla v vabo?
Kljub navdušujočim rezultatom pot iz laboratorija v resnični svet ni enostavna. Peter Sherrell, strokovnjak za materiale z univerze RMIT, opozarja, da nove metode, kot je termična separacija, zahtevajo visoke začetne kapitalske naložbe.
Vprašanje je, ali bo industrija, ki je desetletja vlagala v tradicionalno infrastrukturo bazenov, pripravljena na tveganje s temi novimi, dražjimi tehnologijami.
“Prezgodaj je še reči, ali bo te metode mogoče razširiti ali bodo komercialno vzdržne, vendar sta potencial in priložnost izjemno vznemirljiva,” pravi Sherrell.
7. Zaključek: Pot do resnično zelenega prehoda
Trajnostni prehod je trenutno ujet v paradoks: da bi svet rešili pred emisijami, žrtvujemo vodne vire in pravice lokalnih skupnosti v oddaljenih predelih Čila in Argentine. Tehnološki preboji, od selektivnih topil do izkoriščanja toplotnih lastnosti ionov, nam kažejo, da ta žrtev morda ne bo več potrebna.
Vendar pa prehod na te čistejše metode ni le vprašanje znanosti, temveč ekonomije. Ker te tehnologije zahtevajo znatno višje investicije, se postavlja provokativno vprašanje: Ali smo kot potrošniki pripravljeni sprejeti dejstvo, da se bo resnična okoljska in socialna cena litija odrazila v višji končni ceni našega naslednjega električnega vozila? Brez te pripravljenosti bo “zeleni” prehod ostal le polovičen uspeh.