Wharton et al. (2024) Deeper and stronger North Atlantic Gyre during the Last Glacial Maximum. Nature 632, 95-100.

Wharton JH, Renoult M, Gebbie G et al. (2024) Deeper and stronger North Atlantic Gyre during the Last Glacial Maximum. Nature 632, 95–100 – https://doi.org/10.1038/s41586-024-07655-y – open access document pdf – CC BY 4.0

Abstract (povzetek):

Globino in moč subtropskega krožnega toka (angl. Subtropical gyre – STG) nadzorujeta striženje vetra in vzgon na površju. Sodobni hidrografski podatki kažejo, da se subtropski krožni tok v severozahodnem Atlantiku razteza do globine približno 1 km, njegova največja globina pa je določena z osnovo subtropskega termoklina. Kljub verjetnosti večjega striženja vetra in izgube površinskega vzgona med zadnjim glacialnim maksimumom (angl. Last Glacial Maximum – LGM), prejšnja dela kažejo na minimalno spremembo globine glacialnega subtropskega krožnega toka. V članku prikazujemo ostro mejo ledeniške vodne mase med 33° s. š. in 36° s. š., ki sega do globine med 2,0 in 2,5 km – približno 1 km globlje kot danes. Naše ugotovitve izhajajo iz profilov δ18O bentoških foraminifer iz sedimentnih jeder v dveh globinskih transektih na Cape Hatteras (36-39° S) in Blake Outer Ridge (29-34° S) v severozahodnem Atlantiku. Ta rezultat kaže, da je bil subtropski krožni tok, vključno z Zalivskim tokom (angl. Gulf Stream), med zadnjim glacialnim maksimumom (LGM) globlji in močnejši kot zdaj, kar pripisujemo povečanemu glacialnemu striženju vetra, kar potrjujejo simulacije podnebnih modelov, ter večji ledeniški proizvodnji subtropskih nestratificiranih (vertikalno homogenih) voda (angl. Mode water). Naši podatki kažejo, (1) da so subtropske vode verjetno prispevale h geokemičnemu značaju tistega, kar je konvencionalno opredeljeno kot glacialna severnoatlantska vmesna voda (angl. Glacial North Atlantic Intermediate Water – GNAIW), in (2) da je subtropski krožni tok pomagal vzdrževati stalno izgubo vzgona, mešanje vodnih mas in meridionalni prenos toplote (angl. Meridional Heat Transfer – MHT) proti severu v glacialnem severnem Atlantiku.

Oceanski krožni tokovi (angl. Ocean gyre) so veliki sistemi kroženja oceanskih površinskih tokov pod vplivom vetra – na Zemlji prepoznamo 5 velikih subtropskih krožnih tokov: severno-atlanstki krožni tok, južno-atlanstki krožni tok, indijski krožni tok, severno-tihomorski in južno-tihomorski krožni tok.

Slika: Pet velikih oceanskih krožnih tokov na Zemlji s smerjo kroženja (vir: https://en.wikipedia.org/wiki/File:Oceanic_gyres.png).

Zanimiv članek, ki kaže na povezanost oceanskih in atmosferskih tokov in kroženja mas, kar kaže na izredno povezanost oceanskh in atmosfrskih procesov, kar ima vpliv na podnebje in oblikovanje vremena na Zemlji. In ti procesi niso stalnica, ampak so podvrženi povratnim vplivom podnebja, kot je pokazano v članku za primer zadnje ledene dobe in oceanskega kroženja takrat in danes. Spremenljivost podnebja na Zemlji je zelo velika in nanje se moramo prilagoditi.

URL: https://www.nature.com/articles/s41586-024-07655-y