Video prispevek (16:02) na YouTube kanalu Antona Petrova (1,55 milijonov naročnikov!) o zagonu in odzivu javnosti na Cheotan-1, kitajski prelomni reaktor na superkritični ogljikov dioksid (sCO₂). Vsebina, ki jo predstavlja komunikator znanosti Anton Petrov, podrobno opisuje pomemben premik v tehnologiji pridobivanja energije.

Prispevek opisuje pomemben tehnološki preboj na področju energetike, kjer superkritični ogljikov dioksid (angl. Supercritical carbon dioxid) začenja nadomeščati tradicionalno vodno paro v turbinah. Kitajska je decembra 2025 zagnala Cheotan 1, prvi komercialni generator te vrste, ki izkorišča odpadno toploto jeklarne za učinkovitejšo proizvodnjo elektrike. Ta snov deluje kot hibrid med plinom in tekočino, kar omogoča izdelavo bistveno manjših in zmogljivejših motorjev z izkoristkom nad 50 odstotkov. Tehnologija skrajšuje čas zagona sistema z več deset minut na le dve minuti, kar je ključno za stabilizacijo sodobnih energetskih omrežij. Poleg večje učinkovitosti obeta tudi varnejšo prihodnost jedrske energije, saj poenostavlja hladilne sisteme in zmanjšuje tveganje za nesreče. Kljub ameriškemu vodstvu pri zgodnjih raziskavah je Kitajska prva prešla iz laboratorijskih prototipov v praktično industrijsko uporabo.

V nadaljevanju podajamo kratek povzetek prispevka.

Osnovna tehnologija: Superkritični CO₂ (sCO₂)

• Mehanizem: Reaktor nadomešča tradicionalno paro z ogljikovim dioksidom v superkritičnem stanju – kjer se ta obnaša hkrati kot plin in tekočina.
• Povečanje učinkovitosti: Z delovanjem pri višjih temperaturah in tlakih kot sistemi na vodni osnovi lahko cikli sCO₂ potencialno povečajo učinkovitost termoelektrarn za 50 % do 85 %.
• Fizični odtis: Turbine sCO₂ so bistveno manjše (pogosto 1/10 velikosti) od parnih turbin z enako izhodno močjo, kar omogoča bolj kompaktne zasnove elektrarn.

Tehnični izzivi in pomisleki

• Kritične točke: CO₂ doseže superkritično stanje pri 31,1 ⁰C in tlaku 7,39 MPa, kar je veliko lažje obvladovati kot prag superkritičnosti vode (374 ⁰C in tlaku 22,1 MPa).
• Znanost o materialih: Sistem uporablja “toplotne izmenjevalnike s tiskanim vezjem” (angl. printed circuit heat exchangers) in zahteva visokokakovostne zlitine (verjetno na osnovi niklja – angl. Nickel) za obvladovanje visokotlačnih in korozivnih okolij.
• Pomisleki glede trajnosti: Komentatorji so opozorili na morebitne težave s stabilnostjo CO₂ v obsevanih okoljih (radioliza) in težavnostjo vzdrževanja visoke čistosti CO₂ v primerjavi s prečiščeno vodo.

Odziv javnosti in industrije

• “Konec pare”: Gledalci in strokovnjaki to označujejo kot “novo raven tehnološkega drevesa”, ki bi lahko proizvodnjo energije premaknila onkraj stoletja starega Rankineovega parnega cikla.
• Uporaba: Pojavljajo se ugibanja o integraciji te tehnologije s torijevimi reaktorji in njeni potencialni uporabnosti za proizvodnjo energije na Luni.
• Primerjava z obstoječo tehnologijo: Čeprav elektrarne na “superkritično vodo” obstajajo, sCO₂ velja za boljšo alternativo zaradi svoje gostote in nižjih energijskih zahtev za doseganje superkritičnega stanja.

Povzetek prispevka kot predstavitev z zdrski.

URL: https://www.youtube.com/watch?v=BNDrC6fkjf0