Quilcaille Y, Gudmundsson L, Schumacher DL et al. (2025) Systematic attribution of heatwaves to the emissions of carbon majors. Nature 645, 392–398 – https://doi.org/10.1038/s41586-025-09450-9 – open access article pdf – CC BY 4.0
Abstract (povzetek):
Pripisovanje ekstremnih dogodkov ocenjuje, kako so podnebne spremembe vplivale na podnebne ekstreme, vendar se običajno osredotoča na posamezne dogodke. Poleg tega to pripisovanje redko količinsko opredeljuje, v kolikšni meri so k tem dogodkom prispevali antropogeni dejavniki. Tukaj prikazujemo, da so podnebne spremembe povečale verjetnost in intenzivnost 213 zgodovinskih vročinskih valov, zabeleženih v obdobju 2000–2023, h katerim je bistveno prispevalo vseh 180 največjih onesnaževalcev z ogljikom (proizvajalci fosilnih goriv in cementa). To delo temelji na razširitvi uveljavljenega okvira, ki temelji na dogodkih. Zaradi globalnega segrevanja od leta 1850–1900 je mediana vročinskih valov v obdobju 2000–2009 postala približno 20-krat verjetnejša, v obdobju 2010–2019 pa približno 200-krat verjetnejša. Na splošno bi bila četrtina teh dogodkov brez podnebnih sprememb praktično nemogoča. Emisije velikih onesnaževalcev z ogljikom prispevajo k polovici povečanja intenzivnosti vročinskih valov od leta 1850 do 1900. Odvisno od glavnega onesnaževalca z ogljikom je njihov posamezni prispevek dovolj visok, da omogoča pojav 16–53 vročinskih valov, ki bi bili v predindustrijskem podnebju praktično nemogoči. Zato ugotavljamo, da se je vpliv podnebnih sprememb na vročinske valove povečal in da so vsi glavni onesnaževalci z ogljikom, tudi manjši, bistveno prispevali k pojavu vročinskih valov. Naši rezultati prispevajo k zapolnitvi vrzeli v dokazih za ugotavljanje odgovornosti za zgodovinske podnebne ekstreme.
a, Število vročinskih valov, prijavljenih po državah v EM-DAT (www.emdat.be) v obdobju 2000–2023. Za vsakega od njih se izvede EEA, kot je prikazano za štiri primere s podatki ERA5.
b, vročinska kupola v severozahodnem Pacifiku leta 2021.
c, Vročinski val v Franciji leta 2003.
d, Vročinski val v Indiji leta 2022.
e, Vročinski val v vzhodni Kitajski leta 2013.
Za vsak primer so prikazane povprečne temperature med dogodkom, z obrisom poročane regije (limetno zeleni obrisi). Poleg tega sta intenzivnost (povprečna temperatura T (°C) v obdobju in regiji dogodka) in sprememba GMST (°C) prikazani za obdobje 1950–2023 (črne pike), njihova pogojna porazdelitev pa je prikazana s srednjo vrednostjo (rdeča črta) in razponi porazdelitve (rdeče senčenje). Nazadnje je za vsak primer prikazana sprememba intenzivnosti in sprememba ponovnega obdobja (leto) v primerjavi s predindustrijskim referenčnim obdobjem. Negotovosti, izpeljane z uporabo bootstrappinga, zaradi jasnosti niso prikazane. Dodatne podrobnosti so navedene v članku v poglavju o metodah.
(vir: Fig. 1 – https://media.springernature.com/lw685/springer-static/image/art%3A10.1038%2Fs41586-025-09450-9/MediaObjects/41586_2025_9450_Fig1_HTML.png?as=webp).
Vsakemu vročinskemu valu je dodeljena kategorija glede na spremembo njegove intenzivnosti (barva) in verjetnostno razmerje (navpične črte v odstotkih) v primerjavi z obdobjem 1850–1900.
a–c, Dogodki so razvrščeni glede na leto dogodka:
78 vročinskih valov v obdobju 2000–2009 (a)
54 vročinskih valov v obdobju 2010–2019 (b)
81 vročinskih valov v obdobju 2020–2023 (c).
Tukaj so prikazane mediane rezultatov. Nadaljnje podrobnosti o pripisovanju posameznih vročinskih valov so navedene v članku v delu o metodologiji, vsi rezultati pa so navedeni v dodatnih informacijah k članku.
(vir: Fig. 2 – https://media.springernature.com/lw685/springer-static/image/art%3A10.1038%2Fs41586-025-09450-9/MediaObjects/41586_2025_9450_Fig2_HTML.png?as=webp).
a,b, Prispevek največjih onesnaževalcev z ogljikom k skupnim emisijam CO2 od leta 1850 (vsi sektorji) (a), kot je navedeno v bazi podatkov Carbon Majors (https://carbonmajors.org/) in primerjano z globalnim ogljičnim proračunom36 in posledičnim GMST, kot ga simulira model OSCAR (b). GMST ERA528 in BEST29 sta bila ponovno izračunana za obdobje 1850–1900.
c–q, Pripisovanje zgodovinskih vročinskih valov emisijam glavnih onesnaževalcev z ogljikom za 15 izbranih glavnih onesnaževalcev z ogljikom. V vsakem od teh grafikonov je 213 vročinskih valov razvrščenih v kategorije prispevkov glavnih onesnaževalcev z ogljikom k spremembi intenzivnosti (barve) in kolikokrat je glavni onesnaževalec z ogljikom povečal verjetnost vročinskega vala v primerjavi z obdobjem 1850–1900 (os x). Rezultati so prikazani s srednjo vrednostjo, vendar so vsi rezultati navedeni v dodatnih informacijah k članku.
(vir: Fig. 3 – https://media.springernature.com/lw685/springer-static/image/art%3A10.1038%2Fs41586-025-09450-9/MediaObjects/41586_2025_9450_Fig3_HTML.png?as=webp).
Zelo pomemben znanstveni prispevek, ki bo imel daljnosežne (pravne) posledice, saj lahko postane osnova za pravne postopke proti onesnaževalcem z ogljikom na sodiščih širom sveta.