Huthcinson W, Sugden P, Burke A et al. (2024) The 1831 CE mystery eruption identified as Zavaritskii caldera, Simushir Island (Kurils). Proceedings of the National Academy of Sciences 122(1), e2416699122 – https://doi.org/10.1073/pnas.241669912 – open access document pdf – CC BY
Significance (pomen):
Eden največjih vulkanskih izbruhov v devetnajstem stoletju se je zgodil leta 1831. Čeprav je ta dogodek povzročil znatno ohladitev podnebja na severni polobli, vir tega izbruha ostaja skrivnost. Na podlagi dokazov iz dobro datiranih jeder ledu in stratigrafskih zapisov smo za vir tega izbruha določili kaldero Zavaritskii, izjemno oddaljen vulkan na Kurilskih otokih (med Japonsko in Kamčatko). Z rekonstrukcijo njegove velikosti in sevalnega učinka v članku pokažemo, da lahko izbruh Zavaritskii pojasni ohladitev podnebja v letih 1831-1833. Ti podatki so prepričljiv kandidat za ta skrivnostni izbruh velike magnitude in dokazujejo potencial teh oddaljenih, a zelo pomembnih vulkanov na Kurilskih otokih za spreminjanje podnebja na Zemlji.
Abstract (povzetek):
Jedra polarnega ledu in zgodovinski zapisi pričajo o velikem vulkanskem izbruhu leta 1831. Ta dogodek naj bi v stratosfero vnesel ~13 Tg žvepla (S), kar je povzročilo različne optične pojave v ozračju in ohladitev podnebja na severni polobli za ~1 °C. Vir tega vulkanskega dogodka ostaja skrivnosten, čeprav ga ena od hipotez povezuje s skromnim freatomagmatskim izbruhom Ferdinandeje v Sicilski ožini, ki je morda sprostila dodaten S zaradi interakcije magme in skorje z evaporitnimi kamninami. V pričujočem članku opravljamo visokoresolucijsko multiproksi geokemično analizo arhivov jeder ledu, ki zajemajo vulkanski dogodek iz leta 1831. Izotopi žvepla potrjujejo velik stratosferski izbruh na severni polobli, vendar, kar je pomembno, izključujejo pomemben prispevek zunanjega evaporita S. V več lednih jedrih ugotavljamo kriptotefrne plasti andezit-dacitnih steklenih drobcev z nizkim K, ki se pojavijo poleti 1831 in neposredno pred stratosferskim padcem žvepla. Ta tefra se ujema s kemijo najmlajšega plinijskega izbruha Zavaritskega, oddaljene gnezdene kaldere na otoku Simušir (Kurilski otoki). Radiokarbonske starosti potrjujejo nedavni (<300 let) izbruh Zavaritskega, ocene izbruhane prostornine so skladne z dogodkom magnitude 5 do 6. Rekonstruirana sevalna sila Zavaritskega (-2 ± 1 W m-2) je primerljiva z izbruhom Pinatuba leta 1991 in lahko zlahka pojasni ohladitev podnebja v letih 1831-1833 po našem štetju. Ti podatki zagotavljajo prepričljive dokaze, da je bil Zavaritskii vir skrivnostnega izbruha leta 1831, in rešujejo zapleteni primer več opazovanih in neopazovanih vulkanskih izbruhov, ki so bili blizu drug drugemu.
Več o vrstah kalder lahko preberete v prispevku National Geographic.
Več o moči vulkanskih izbruhov pove vulkanski ekslopivni index (angl. Volcano explosivity index).