Schaake M (2024) The Tech Coup – How to Save Democracy from Silicon Valley. Princeton Univesity Press, 336p. –
Overview (pregled):
V zadnjih desetletjih so se tehnološka podjetja pod krinko “inovacij” uspešno upirala predpisom in celo začela prevzemati oblast od samih vlad. Podjetja za prepoznavanje obrazov sledijo državljanom za potrebe policijskega nadzora. Kriptovalute so uničile osebne prihranke milijonov ljudi in ogrožajo stabilnost svetovnega finančnega sistema. Podjetja za vohunsko programsko opremo prodajajo digitalna obveščevalna orodja vsem, ki si jih lahko privoščijo. Ta nova realnost – kjer je neregulirana tehnologija postala močno orodje samodržcev po vsem svetu – je grozljiva novica za demokracije in državljane.
Marietje Schaake v knjigi The Tech Coup (Tehnološki prevrat) pripoveduje o tem, kako so se tehnološka podjetja vtihotapila v skoraj vse kotičke našega življenja in naših vlad. Poleg naslovnic nas popelje na srečanja z zagovorniki človekovih pravic, poslovnimi voditelji, računalniškimi znanstveniki in politiki, na katerih so bili postavljeni pod vprašaj, kako so tehnologije – od družabnih medijev do umetne inteligence – od napovedanih utopičnih tehnologij do spodkopavanja stebrov naših demokracij. Da bi to eksistenčno neravnovesje moči odpravili, Schaakeova predstavi rešitve, ki spreminjajo pravila igre in krepijo tako izvoljene uradnike kot državljane. Demokratični voditelji se lahko – in se morajo – upreti vplivu lobiranja podjetij in se na novo preleviti v dinamične in prilagodljive varuhe našega digitalnega sveta.
Na podlagi izkušenj, ki jih je pridobila v dvoranah Evropskega parlamenta in med strokovnjaki iz Silicijeve doline, Schaakeova ponuja zastrašujoč pogled na naš sodobni svet, obseden s tehnologijo, in jasen pogled na to, kako lahko demokracije zgradijo boljšo prihodnost, preden bo prepozno.
Review (recenzije):
»Schaake opisuje, kako so se tehnološka podjetja še bolj utrdila v osnovnih storitvah [in] … želi, da vlade proaktivno preprečijo podjetjem, da škodujejo državljanom, in za to predlaga načrt.« – Sarah Frier, New York Times
»Najboljša knjiga leta v kategoriji ekonomija po izboru Financial Times«
»Schaake iz Stanforda je priznana strokovnjakinja za posledice vzpona tehnološkega sektorja. V tej knjigi analizira eno najpomembnejših posledic – tisto za demokracijo. Rezultat je tisto, kar ona imenuje »tehnološki prevrat«, premik moči od javnih in demokratičnih institucij k podjetjem. To, kot vztraja, »se mora ustaviti«. Ima prav. Smo državljani, ne le potrošniki.« – Martin Wolf, Financial Times
»Tehnološki prevrat je brez dvoma ena najboljših knjig, ki sem jih letos prebral. Predstavlja prepričljive argumente, zakaj bi morale demokracije zavrniti vse večji vpliv tehnološke industrije – in kako lahko to storijo.« – Mark Goldberg, podcast Global Dispatches
»Prepričljivo … temelji na dokazih in poučno. Schaake spretno pripoveduje resne zgodbe o vmešavanju tehnologije v volitve, razkriva, kako diktatorji uporabljajo tehnologije nadzora za vohunjenje za svojimi državljani, in bralcem razkrije zakulisne igre vodilnih v Silicijevi dolini … Schaakejeva knjiga je dragocen vodnik za ohranjanje naših demokratičnih institucij.« — Rumman Chowdhury, Nature
»Kot članica liberalne stranke v Evropskem parlamentu je Marietje Schaake postala vplivna zagovornica strožje regulacije največjih tehnoloških podjetij na svetu … za zaščito zasebnosti, individualnih pravic in integritete demokratičnih sistemov v času vse bolj sofisticiranih sistemov prisvajanja podatkov, nadzora in manipulacije informacij.« — Stephen Sackur, BBC HARDtalk
»Odlična, nova knjiga. … [Schaake] se zavzema za bolj previdni pristop k množičnemu uvajanju novih tehnologij, s posebnimi omejitvami za tehnologije, kot so vohunska programska oprema, sistemi za prepoznavanje obrazov in kriptovalute, ter veliko večjo preglednostjo uporabe in financiranja umetne inteligence. To so razumni predlogi, vendar verjetno ravno nasprotno od tega, kar bi Donald Trump lahko uvedel kot niz politik.« – Mike O’Sullivan, Forbes
»[THE TECH COUP] toplo priporočam. . . . To je nekaj, o čemer moramo vsi razmišljati, ko vstopamo v novo obdobje, v katerem umetna inteligenca in tehnologija postajata vse bolj sofisticirani in vplivni.« – Rick Wilson, The Enemies List
»Zelo mi je bilo všeč branje vseh teh zgodb. Resnično izpostavljajo vse težave, tudi tiste najbolj zapletene, in jih na konkreten način prinašajo v življenje. . . . Zelo se veselimo, da bodo THE TECH COUP prebrali tudi ljudje, ki delajo v tehnologiji ali se z njo ukvarjajo. Marietje je v THE TECH COUP zajela vse. Je zelo dobro obveščena in verodostojna glasnica na tem področju… Knjiga mi je bila zelo všeč.« – Paul Samson, Policy Prompt Podcast
„Marietje Schaake vidi prepletanje velikih tehnoloških podjetij in vlade z jasnostjo, ki jo le redki lahko dosežejo. Njena knjiga The Tech Coup: How to Save Democracy from Silicon Valley je izredno zastrašujoča in pomembna. Vsi, ki jim je mar prihodnost individualne svobode, bi jo morali prebrati.“ – Ian Bremmer, predsednik Eurasia Group
»Marietje Schaake … je avtoritativna osebnost v svetu velikih tehnoloških podjetij. … Njeno stališče je preprosto in jasno izraženo: tehnološki giganti Silicijeve doline so postali preveliki, da bi lahko propadli, in s tem preveliki, da bi jih bilo mogoče regulirati, kar škoduje vsem nam. Končni rezultat, trdi v tej zanimivi in berljivi knjigi, je temeljna erozija osebne svobode in demokratičnih norm.« – Kalpana Shankar, Science
»Ocena trenutnega stanja tehnološkega sektorja, ki se je desetletja izogibal odgovornosti – vendar so vidni znaki sprememb … Schaake piše z zasluženo izkušnjo in jasno pametjo, kar je hkrati zaskrbljujoče in polno upanja.« – »Kirkus Reviews«
Book Review (Recenzija knjige):
Silva V (2025) The Tech Coup: how to save democracy from Silicon Valley by Marietje Schaake, Princeton, New Jersey, Princeton University Press, 2024. Information, Communication & Society – https://doi.org/10.1080/1369118X.2025.2455122
Marietje Schaake, predavateljica in direktorica mednarodne politike v Centru za kibernetsko politiko na univerzi Stanford, ima bogate izkušnje na področju zagovarjanja nadzora nad digitalno tehnologijo in človekovih pravic. Kot nekdanja poslanka Evropskega parlamenta, ki je zastopala Nizozemsko, je Schaakeova dosledno pozivala k večji javni odgovornosti in nadzoru nad vplivom digitalnih tehnologij. Septembra 2024 je objavila knjigo The Tech Coup: How to save democracy from Silicon Valley (Tehnološki udar: kako rešiti demokracijo pred Silicijevo dolino).
V tej knjigi Schaakeova trdi, da so se tehnološka podjetja razširila ter zasedla prostore in funkcije, ki so pripadali državi in njenim izvoljenim predstavnikom. Ta podjetja, vključno z velikimi tehnološkimi podjetji s sedežem v ZDA in manjšimi tehnološkimi podjetji, imajo vse večjo dejansko moč, da upravljajo življenja ljudi. Kot odgovor na te razmere avtor predlaga, da se je treba spopasti s kopičenjem moči v teh tehnoloških podjetjih, da bi se odločitve, ki vplivajo na državljane, ponovno sprejemale v demokratičnih forumih. Podnaslov knjige nakazuje jasno normativno agendo: vrnitev moči podjetjem v demokratično zastopano družbo.
Poglavje 1 pojasnjuje, zakaj zasebni sektor prevzema vse več funkcij, ki so bile prej javne: demokratične vlade „so se odrekle“ (str. 21), „sprejele izrecni laissez-faire pristop“ (str. 30) in „zavestno omogočile neovirano rast trga digitalnih tehnologij“ (str. 21). To je povezano z obratom za 180 stopinj, ki so ga naredila internetna podjetja. Iz preizpraševalcev državne oblasti ter promotorjev svobode in nasprotovanja oblasti so postala oblast, ki nadzoruje velike internetne sektorje.
Po desetletjih tega prepletanja med ambicijami zasebnega sektorja in vladnim pospeševanjem se je država končno prebudila in ugotovila, da mora regulirati in omejiti kopičenje moči v rokah lastnikov velikih digitalnih tehnoloških podjetij. Vendar do tega spoznanja prihaja v času, ko med vladami in temi tehnološkimi velikani obstajajo velike razlike glede materialnih virov, strokovnega znanja na digitalnem področju ter finančnega in kulturnega kapitala, ki so si ga nabrale te supermočne korporacije.
Po opisu liberalnih začetkov digitalne industrije v Združenih državah Schaake v naslednjih štirih poglavjih navaja primere „privatizacije“ prostorov in družbeno-ekonomskih funkcij s strani tehnoloških podjetij. Poglavje 2 se osredotoča na širitev tehnoloških podjetij na infrastrukturo informacijske in komunikacijske tehnologije, kot so mikročipi, podmorski kabli in podatkovni centri. Čeprav ima vsak od teh sektorjev svoje posebnosti, so vsi postali sporni za velika tehnološka podjetja, kar je vprašanje, ki ga obravnava van Dijck (2020).
van Dijck (2020) analizira internetni ekosistem kot veliko drevo, katerega korenina je ta infrastrukturni sloj: Ker velika tehnološka podjetja širijo svoj vpliv z aplikacij in platform (deblo) na korenine, se nevarnost prevelike koncentracije moči v rokah nekaj zasebnih konglomeratov močno povečuje. Schaake poudarja, da ta širitev na infrastrukturno raven poteka nepregledno, in poziva k večji preglednosti teh procesov. Zavzema se za to, da bi vlade nadzorovale in usklajevale digitalno infrastrukturo po podobnih načelih, kot veljajo za fizično infrastrukturo, pri čemer bi dali prednost družbenim interesom pred komercialnimi.
V 3., 4. in 5. poglavju se poglobimo v še bolj zaskrbljujoče področje in preučimo privatizacijo (geo)političnih prostorov. Avtor najprej obravnava kibernetsko varnost, ki je danes veliko „bolj poslovni kot politični model“ (str. 86). K temu pripomore vloga tehnoloških podjetij v policiji (npr. zagotavljanje sistemov za prepoznavanje obrazov), na volitvah in v vojaških spopadih, kot je pokazal sedanji spopad med Ukrajino in Rusijo. Vdor tehnoloških podjetij na ta področja ponazarja njihovo preseganje družbenih sfer, kot ugotavljata Sharon in Gellert (2023). Je tudi primer tega, kar je Castells (2009) konceptualiziral kot eno od novih vrst moči v omrežnem globalnem redu. Ko se direktor podjetja odloči, da bo svoje storitve internetne povezave ponudil eni strani vojaškega spopada, deluje kot preklopnik, ki izvaja „nadzor nad povezovalnimi točkami med različnimi strateškimi omrežji“ (Castells, 2009, str. 46).
V šestem poglavju so pregledane strategije, ki jih uporabljajo digitalna tehnološka podjetja, da bi se izognila regulativnim prizadevanjem, povečala svojo avtonomijo in pridobila moč. Poleg oblikovanja zgodbe o regulaciji podjetja stavijo na samoregulativne pobude in vlagajo nezaslišane zneske v lobiranje, da bi vplivala na smer vladne regulacije. Kljub tem prizadevanjem so bili nekateri regulativni ukrepi izvedeni. V sedmem poglavju Schaake analizira regulativna prizadevanja v štirih državah/blokih1: ZDA, Evropski uniji, na Kitajskem in v Indiji. Ameriško in evropsko regulacijo vidi kot demokratično, vendar nezadostno, kitajsko in indijsko pa kot avtokratsko in nezaželeno.
V osmem in zadnjem poglavju se knjiga približa predvideni normativni agendi, kot je opisana v podnaslovu. Schaakeova ponuja pronicljive predloge, ki se nanašajo na posamezne tehnologije: zavzema se za prepoved kriptovalut, sistemov za prepoznavanje obrazov, posrednikov podatkov in vohunske programske opreme. Čeprav so ta priporočila razumna, spadajo v isto kategorijo tehnološko specifične regulacije, ki jo je Schaakeova prej kritizirala. Kot ugotavlja, „tehnološko specifični zakoni EU […] niso obravnavali sistemske grožnje demokratičnemu upravljanju, ki jo predstavlja prevelika moč tehnoloških podjetij“ (str. 206). Naslednji sklop predlogov se vrti okoli preglednosti kot stebra javnega interesa: označevanje vsebin, ki jih ustvarja umetna inteligenca, razkrivanje naložb tehnoloških podjetij in zahteva, da tehnološka podjetja, ki jih je najela vlada, spoštujejo enake standarde preglednosti kot javne institucije. Previdnost je upravičena, saj se obljube o preglednosti pogosto ujemajo s tržno prijaznimi diskurzi. Rieder in Hofmann (2020) predlagata opazovanje platform kot bolj smiseln in učinkovit način spoznavanja algoritmičnega delovanja tehnoloških podjetij. Nekateri od dodatnih predlogov Schaakeove so sicer dragoceni, vendar glede na obljubo knjige, da bo „rešila demokracijo pred Silicijevo dolino“, razmeroma obrobni in postopni: zaposliti tehnološke strokovnjake za pomoč zakonodajalcu, izboljšati postopek javnega naročanja in ustanoviti arbitražno sodišče za kibernetske incidente. Zadnji sklop predlogov je najbolj zanimiv, vendar ostaja nerazvit. Omenja oživitev digitalne javne sfere, vzpostavitev javnega sklada, „ki bi okrepil javne vrednote na digitalnem področju kot izrecno protiutež preveliki moči podjetij“ (str. 245). Kot primere takšnega javnega sklada omenja le pobude nevladnih organizacij in vladne oblačne sisteme za znanstvene raziskave.
Marietje Schaake: „Tehnološki prevrat“: Kako rešiti demokracijo pred Silicijevo dolino je dobro raziskano delo, pri katerem je avtoričino obsežno strokovno znanje s področja digitalne politike zelo koristno. Knjiga ponuja pionirsko sistematizacijo negospodarskih področij, na katera so se razširila tehnološka podjetja, in zagotavlja dejansko trdno kritiko njihovega nesorazmernega vpliva. Čeprav se knjiga ne poglablja v konceptualno analizo, se zdi, da je ta pristop nameren in v skladu s Schaakejevim hvalevrednim ciljem, da bi zapletene teme približal širšemu občinstvu. Najpomembnejši prispevek knjige je njeno simbolično stališče do nereguliranega globalnega razvoja digitalnih tehnologij, modela, ki že dolgo uspeva v tržno prijaznih okvirih upravljanja interneta z več deležniki. Delo Schaakeove prispeva k naraščajočemu diskurzu, ki zagovarja digitalno suverenost, kot sta ga obravnavala Pohle in Santaniello (2024), in nakazuje premik evropske politične podpore bolj reguliranim in suverenim digitalnim politikam.
Vendar pa je Schaakeova omejena tudi s svojo „filozofijo o tem, kako naj vlada sodeluje pri urejanju zasebne industrije“ (str. 206). Iz predlogov v poglavju 8 je razvidno, da se po njenem mnenju država ne bi smela preveč vpletati v digitalne trge. Rezultat je uganka: priznava pomen „tehnike, ki jo ustvarja Evropa“, za doseganje nacionalne digitalne suverenosti (str. 183), vendar omenja pobude nevladnih organizacij kot alternativo komercialnim platformam velikih tehnoloških podjetij, vrednih bilijone dolarjev (str. 244). Podobno si želi javne digitalne infrastrukture namesto komercialne (str. 230), vendar kritizira gradnjo in upravljanje indijskega sklada (str. 202-204). Poleg tega, čeprav obsoja prevlado trgov v digitalnem gospodarstvu, osmo poglavje sklene s predlogom, da bi morala država „izboljšati delovanje trgov“ (str. 245). Avtorica si želi, da bi digitalni trg ubral druge smeri, vendar skoraj ne omenja industrijskih politik – s katerimi lahko država usmerja trge.
Kljub svojim prednostim pa knjiga trpi zaradi bolj temeljnega protislovja. V prvem poglavju Schaake opredeli temeljni vzrok sedanjega neravnovesja moči med korporacijami in demokratičnimi institucijami: ekonomija laissez-faire ali ekonomski neoliberalizem. Vendar do osmega poglavja ta temeljni vzrok zbledi, razprava pa se preusmeri k aktualnim ukrepom za odpravo obstoječega stanja. Pretirano osredotočanje na tehnologijo kot problem zamegli večje sistemsko vprašanje: to, kar Schaake imenuje tehnološki udar, je v osnovi neoliberalni udar. Prevzem moči s strani digitalnih podjetij je posledica gospodarskega upravljanja, ki se osredotoča na prost pretok kapitala, odpravo nacionalnega nadzora, prevlado tržnih sil (zlasti tistih, ki dajejo prednost finančni koncentraciji) in zasebnega naročanja, deregulacijo, komodifikacijo družbenih dejavnosti, privatizacijo in vizijo o tehnologiji, ki „bogati in opolnomoča elite, ki tehnologijo usmerjajo v avtomatizacijo in nadzor“ (Acemoglu in Johnson, 2023, str. 299).
Če je cilj „obravnavati temeljne tržne dinamike in sistemske obveznosti, ki ustvarjajo tehnološke velikane in jim omogočajo, da se odkrito upirajo predpisom“ (str. 212), potem bi bilo koristno, če bi se Schaakeova regulativna agenda osredotočila na strukturne gospodarske reforme. Če bi odgovornost pripisali širše, bi tudi razjasnili zgodbo: čeprav je krivda Silicijeve doline za demokratično erozijo morda delno pravilna, to preveč poenostavlja zadevo. Temeljitejša kritika bi obravnavala desetletja trajajočo podporo neoliberalnih politik s strani politikov Evropske unije, ki so ustvarili pogoje za to neravnovesje. Priznati je treba, da bi bil to morda prevelik korak glede na obseg te knjige.
Opombe
1 Primerjava regulativnih prizadevanj nadnacionalnega bloka, kot je Evropska unija (EU), s prizadevanji posameznih nacionalnih držav je postala običajna (npr. Bradford, Citation2023), vendar je ta praksa kritična, zlasti v razpravah o suverenosti. Tudi če sprejmemo analitična razlikovanja, dogodki, kot sta brexit (Hobolt, Citat2016) in vzpon prevladujočega evroskepticizma (Bijsmans, Citat2024), ponazarjajo pomembne delitve v javnem mnenju. Le malo komentatorjev se ukvarja s to točko, morda zaradi pomembnosti bloka pri določanju standardov za digitalno sfero.
Viri
- Acemoglu, D., & Johnson, S. (2023). Power and progress: Our thousand-year struggle over technology and prosperity. Basic Books. (Open in a new window) Google Scholar (Open in a new window)”
- Bijsmans, P. (2024). European parliament elections in the Dutch press and the mainstreaming of euroscepticism: Outsiders becoming insiders? Journal of Common Market Studies, 62(5), 1141–1158. (Open in a new window) Google Scholar (Open in a new window)”
- Bradford, A. (2023). Digital empires: The global battle to regulate technology. Oxford University Press.(Open in a new window)Google Scholar(Open in a new window)”
- Castells, M. (2009). Communication power. Oxford University Press. (Open in a new window) Google Scholar (Open in a new window)”
- Hobolt, S. (2016). The brexit vote: A divided nation, a divided continent. Journal of European Public Policy, 23(9), 1259–1277.(Open in a new window)Web of Science ®(Open in a new window)Google Scholar(Open in a new window)”
- Pohle, J., & Santaniello, M. (2024). From multistakeholderism to digital sovereignty: Toward a new discursive order in internet governance? Policy & Internet, 1–20. (Open in a new window) Google Scholar (Open in a new window)”
- Rieder, B., & Hofmann, J. (2020). Towards platform observability. Internet Policy Review, 9(4).(Open in a new window) Google Scholar (Open in a new window)”
- Sharon, T., & Gellert, R. (2023). Regulating Big tech expansionism? Sphere transgressions and the limits of Europe’s digital regulatory strategy. Information, Communication & Society, 1–18. (Open in a new window) Google Scholar (Open in a new window)”
- van Dijck, J. (2020). Seeing the forest for the trees: Visualizing platformization and its governance. New Media & Society, 23(9), 1–19. (Open in a new window)Web of Science ®(Open in a new window)Google Scholar(Open in a new window)”
URL: https://press.princeton.edu/books/hardcover/9780691241173/the-tech-coup