URL: http://www.ecologyandsociety.org/vol14/iss2/art32/

Abstract (prevod):

Antropogeni pritiski na zemeljski sistem so dosegli obseg, pri katerem ni več mogoče izključiti nenadnih globalnih okoljskih sprememb. Predlagamo nov pristop h globalni trajnosti, v katerem določimo planetarne meje, znotraj katerih lahko človeštvo varno deluje. Prestop ene ali več planetarnih meja je lahko škodljiv ali celo katastrofalen zaradi nevarnosti prestopa mejnih vrednosti, ki bodo sprožile nelinearne, nenadne okoljske spremembe v sistemih na ravni celin in Zemlje. Opredelili smo devet planetarnih meja in na podlagi sedanjega znanstvenega razumevanja predlagamo kvantifikacije za sedem od njih. Teh sedem mej so podnebne spremembe (koncentracija CO2 v ozračju <350 ppm in/ali največja sprememba sevalne sile +1 W m-2); zakisljevanje oceanov (povprečno stanje nasičenosti morske vode na površini glede na aragonit ≥ 80 % predindustrijske ravni); stratosferski ozon (<5 % zmanjšanje koncentracije O3 glede na predindustrijsko raven 290 Dobsonovih enot); biogeokemični cikel dušika (omejitev industrijske in kmetijske vezave N2 na 35 Tg N letno-1) in cikel fosforja (letni dotok P v oceane ne sme presegati 10-kratnika naravnega vremenskega ozadja P); svetovna poraba sladke vode (<4000 km3 na leto-1 potrošnje virov odtekanja); sprememba zemljiškega sistema (<15 % površine brez ledu pod obdelovalnimi površinami); in hitrost izgube biološke raznolikosti (letno <10 izumrtij na milijon vrst). Dve dodatni planetarni meji, za kateri še nismo mogli določiti mejne ravni, sta kemično onesnaževanje in obremenitev ozračja z aerosoli. Ocenjujemo, da je človeštvo že prestopilo tri planetarne meje: za podnebne spremembe, stopnjo izgube biotske raznovrstnosti in spremembe globalnega dušikovega cikla. Planetarne meje so medsebojno odvisne, saj lahko prekoračitev ene meje spremeni položaj drugih ali povzroči njihovo prekoračitev. Družbeni učinki preseganja meja bodo odvisni od družbeno-ekološke odpornosti prizadetih družb. Naše predlagane meje so grobe, zgolj prve ocene, obkrožene z velikimi negotovostmi in vrzelmi v znanju. Za zapolnitev teh vrzeli bo potreben velik napredek v znanosti o zemeljskem sistemu in odpornosti. Predlagani koncept “planetarnih meja” postavlja temelje za premik našega pristopa k upravljanju in gospodarjenju od v bistvu sektorskih analiz omejitev rasti, katerih cilj je zmanjšati negativne zunanje učinke, k ocenjevanju varnega prostora za človeški razvoj. Planetarne meje tako rekoč določajo meje “planetarnega igrišča” za človeštvo, če želimo biti prepričani, da se bomo izognili večjim okoljskim spremembam, ki jih je povzročil človek, na svetovni ravni.