United Nations Environment Programme (2025). Emissions Gap Report 2025: Off target – Continued collective inaction puts global temperature goal at risk [Olhoff A (Chief Ed.), Lamb W, Kuramochi T; Rogelj J et al. (Eds.)]. Nairobi: UNEP, 53p. – https://doi.org/10.59117/20.500.11822/48854 – free access article pdf
Description (opis):
Šestnajsta izdaja poročila o emisijski vrzeli ugotavlja, da so napovedi globalnega segrevanja v tem stoletju, ki temeljijo na popolni izvedbi nacionalno določenih prispevkov (NDC), zdaj 2,3–2,5 °C, medtem ko so tiste, ki temeljijo na sedanjih politikah, 2,8 °C. V primerjavi s 2,6–2,8 °C in 3,1 °C v lanskem poročilu. Vendar pa metodološke posodobitve prispevajo k izboljšanju za 0,1 °C, prihodnji umik ZDA iz Pariškega sporazuma pa bo izničil še dodatnih 0,1 °C, kar pomeni, da nove NDC same po sebi komajda vplivajo na stanje. Države so še daleč od uresničitve cilja Pariškega sporazuma, da se segrevanje omeji na znatno manj kot 2 °C, hkrati pa si prizadevajo, da bi ostalo pod 1,5 °C. Da bi se uskladili s potmi iz Pariškega sporazuma 2 °C in 1,5 °C, je v letu 2035 potrebno zmanjšanje letnih emisij za 35 % oziroma 55 % v primerjavi z ravnmi iz leta 2019. Glede na obseg potrebnih zmanjšanj, kratek čas, ki je na voljo za njihovo izvedbo, in zahtevno politično ozračje, bo prišlo do večjega preseganja 1,5 °C, zelo verjetno v naslednjem desetletju. Poročilo ugotavlja, da je treba to preseganje omejiti s hitrejšim in večjim zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov, da se zmanjšajo tveganja in škoda za podnebje ter da se do leta 2100 ponovno doseže 1,5 °C, čeprav bo to izredno zahtevno. Vsak izognjen del stopinje pomeni manjše izgube za ljudi in ekosisteme, nižje stroške in manjšo odvisnost od negotovih tehnik odstranjevanja ogljikovega dioksida, da bi se do leta 2100 vrnili na 1,5 °C. Od sprejetja Pariškega sporazuma pred desetimi leti so se napovedi temperature znižale s 3–3,5 °C. Tehnologije z nizkimi emisijami ogljika, potrebne za doseganje velikih zmanjšanj emisij, so na voljo. Razvoj vetrne in sončne energije je v razcvetu, kar znižuje stroške uvajanja. To pomeni, da lahko mednarodna skupnost pospeši ukrepe za boj proti podnebnim spremembam, če se za to odloči. Vendar pa bi za hitrejše zmanjšanje emisij bilo treba premagati zahtevno geopolitično okolje, močno povečati podporo državam v razvoju in na novo oblikovati mednarodno finančno arhitekturo.
Zgoraj: Največje segrevanje v 21. stoletju (°C) v primerjavi s predindustrijskimi ravnmi.
Spodaj: Verjetnost omejitve segrevanja pod določeno temperaturo (%) v 21. stoletju.
Štirje scenariji (z leve na desno): Trenutne politike se nadaljujejo – Brezpogojni nacionalno določeni prispevki se nadaljujejo – Pogojni nacionalno določeni prispevki se nadaljujejo – Pogojni nacionalno določeni prispevki + vse zaveze za neto ničelne emisije.
(vir: Fig. 4.2 – https://wedocs.unep.org/bitstream/handle/20.500.11822/48854/EGR2025.pdf?sequence=3&isAllowed=y).
Strateški dokument, ki za leto 2025 podaja sliko, kje smo in kam gremo glede globalnega segrevanja in podnebnih zavez posameznih držav, ki ne sledijo Pariškemu sporazumu in tako postaja verjetnost, da ne bomo ohranili dviga temperature pod 1,5 °C oziroma 2 °C glede na predindustrijsko dobo, vse večja – pogovarjamo se že o scenarijih dviga temperature za 3 °C in več. Tako postaja blaženje podnebnih sprememb vse manj uspešno in v ospredje vse bolj prihaja prilagajanje (adaptacija) podnebnih spremembam z vsemi posledicami, ki jih prinašajo s seboj.