EEA (2025) Europe′s environment and climate: knowledge for resilience, prosperity and sustainability. Europe’s environment – Main report. EEA Report 07/2025. Copenhagen: European Environment Agency, 282p. – https://doi.org/10.2800/3817344 – free access document pdf – CC BY 4.0

Glavno poročilo o stanju okolja v Evropi vsebuje celovito poročilo, v katerem je obravnavana osrednja in ključna vloga podnebja in naravnega okolja pri zagotavljanju zdravja, odpornosti in blaginje ljudi, ki temelji na viziji EU za trajnostno Evropo do leta 2050.

Report contents (vsebina poročila):

Poglavje 1: „Krepitev odpornosti Evrope v nestabilnem svetu“ opredeljuje okvir z uvedbo izzivov, ki jih predstavljajo ključna globalna vprašanja, skupaj s trojno planetarno krizo podnebnih sprememb, izgube biotske raznovrstnosti in onesnaževanja. Opredeljuje posledice za državljane in družbo ter preučuje nujno potrebo po preoblikovanju naših ključnih sistemov proizvodnje in potrošnje.

Poglavje 2: „Razvijajoči se evropski politični okvir“ opisuje sedanjo politično strukturo za uresničevanje pravične zelene preobrazbe, s poudarkom na okoljski in podnebni politiki, dogovorjeni v okviru evropskega zelenega dogovora. Obravnava tudi nastajajoče politične prednostne naloge, ki naj bi oblikovale preobrazbo EU v trajnostno gospodarstvo.

Poglavje 3: „Okolje in podnebje v Evropi: stanje in obeti“ ocenjuje sedanje stanje evropskega okolja ter prihodnje perspektive in napredek pri doseganju ciljev okoljske in podnebne politike. Zgrajeno je okoli treh glavnih tem: biotska raznovrstnost in ekosistemi; blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje; onesnaževanje in zdravje okolja.

Poglavje 4: „Upravljanje dinamike med našim gospodarstvom in naravnimi viri“ raziskuje konkurenčne prednostne naloge za naravne vire v Evropi in zagovarja potrebo po reševanju kompromisov s trajnostnim upravljanjem virov, dekarbonizacijo, krožnim gospodarstvom in obnovo narave.

Poglavje 5: „Ustrezanje potrebam ljudi: evropski sistemi proizvodnje in potrošnje“ opisuje odnos med naravnim svetom in ključnimi evropskimi sistemi proizvodnje in potrošnje – energijo, mobilnostjo, industrijo, hrano in grajenim okoljem. Prikazuje, kako zemlja, voda in surovine podpirajo gospodarski razvoj in blaginjo Evrope.

Poglavje 6: „Razlog za upanje: vzvodi za preoblikovalne spremembe“ obravnava razloge za optimizem, zlasti na nekaterih področjih. Preučuje trden zakonodajni okvir za prehod na trajnostnost, ki že obstaja, ter prihodnje vzvode, vključno s tehnološkimi in socialnimi inovacijami, upravljanjem, financami, znanjem in delovnimi mesti.

Executive summary (izvršni povzetek):

Evropejci se soočajo z nemirnimi časi. Več gospodarske, socialne, geopolitične in okoljske krize se združujejo in predstavljajo sistemska tveganja za naš način življenja. Evropa se segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, ekstremni vremenski pojavi, ki jih povzročajo podnebne spremembe, pa danes vplivajo na življenje ljudi po vsej Evropi. Hkrati so se politične razmere po vsem svetu močno spremenile, ruska agresija proti Ukrajini in drugi oboroženi konflikti pa so pozornost in naložbe usmerili v obrambo in varnost.

Evropska unija (EU) se je na to nestabilno in negotovo globalno situacijo odzvala s strateškim okvirom politike do leta 2029 – Kompasom konkurenčnosti. Vsa tri področja ukrepanja, opredeljena v kompasu – inovacije, dekarbonizacija in varnost – imajo močno okoljsko in podnebno razsežnost, pri čemer so ključne prednostne naloge čista industrija, preoblikovanje energetskega sistema, krožno gospodarstvo in zmanjšanje odvisnosti od uvoza.

Evropa je namreč za svojo gospodarsko varnost močno odvisna od naravnih virov, ki jim podnebne spremembe in degradacija okolja neposredno ogrožajo. Z zaščito naših naravnih virov, blaženjem podnebnih sprememb in prilagajanjem nanje ter zmanjšanjem onesnaževanja bomo okrepili odpornost ključnih družbenih funkcij, ki so odvisne od narave, kot so varnost preskrbe s hrano, pitna voda in protipoplavna zaščita. Evropska strategija za pripravljenost priznava možnost verižnega učinka tveganj med naravnim, socialnim in političnim področjem v okviru ekstremnih vremenskih pojavov, nesreč, ki jih povzroči človek, in geopolitičnih kriz. Evropa mora ostati zavezana svojim zelenim ambicijam in izvajati okoljske in podnebne politike, dogovorjene v okviru evropskega zelenega dogovora (EGD), da bi uresničila svojo dolgoročno vizijo „dobrega življenja v mejah našega planeta“.

V tem kontekstu poročilo „Okolje v Evropi 2025“ na podlagi podatkov iz 38 držav ponuja najbolj celovito sliko okolja, podnebja in trajnosti v Evropi. Slika ES.1 povzema rezultate te celovite ocene.

Na splošno je bil dosežen pomemben napredek pri blaženju podnebnih sprememb, medtem ko je napredek pri zmanjševanju onesnaževanja in prehodu na krožno gospodarstvo mešan. Največji izzivi so zmanjšanje izgube biotske raznovrstnosti in degradacije ekosistemov ter prilagajanje na pospešene podnebne spremembe. Vendar napredek na številnih področjih, ki omogočajo prehod k trajnosti, kot so inovacije, zelena zaposlitev in trajnostno financiranje, daje upanje.

V tem povzetku so predstavljeni ključni trendi in poudarjeni vpogledi iz treh izdelkov v Evropskem okolju 2025, 35 tematskih poročil, 38 profilov držav in tega poročila.

Biotska raznovrstnost se zmanjšuje v kopenskih, sladkovodnih in morskih ekosistemih v Evropi zaradi vztrajnih pritiskov, ki jih povzročajo netrajnostni vzorci proizvodnje in potrošnje, zlasti v prehrambenem sistemu. Ključni pritiski vključujejo spremembe v rabi zemljišč in morja, prekomerno izkoriščanje naravnih virov, onesnaževanje in invazivne tuje vrste ter vse hujše posledice podnebnih sprememb.

Več kot 80 % zaščitenih habitatov je v slabem ali zelo slabem stanju, 60–70 % tal pa je degradiranih. Glede na pretekle trende cilj strategije EU za biotsko raznovrstnost za leto 2020 – zaustaviti in obrniti izgubo biotske raznovrstnosti – ni bil dosežen. Slika ES.1 prikazuje poslabšanje preteklih trendov ali mešano sliko po tematskih področjih.

Pozitivno je, da se je v zadnjem desetletju povečala površina zavarovanih območij. Do leta 2022 je bilo zavarovanih 26,1 % kopnega in 12,3 % morja EU. Čeprav je ta širitev obetavna, samo določitev zavarovanih območij ne zagotavlja učinkovite zaščite biotske raznovrstnosti.

V prihodnosti se bo stanje biotske raznovrstnosti in ekosistemov v Evropi verjetno še naprej poslabševalo, prihodnji cilji politike pa verjetno ne bodo doseženi (slika ES.1).

Poslabšanje stanja naše narave ogroža evropski način življenja. Zdrav ekosistem je podlaga za varnost preskrbe s hrano in vodo ter zagotavlja surovine, vodo in energijo za proizvodne in potrošniške sisteme, ki nam zagotavljajo hrano, mobilnost, stanovanja, energijo in blago.

Poslabšanje ekosistemov in podnebne spremembe ogrožajo tudi finančno stabilnost, saj je skoraj tri četrtine podjetij, ki proizvajajo blago in storitve v euroobmočju, kritično odvisnih od ekosistemskih storitev. Izguba storitev, kot so oskrba z vodo, zdrava tla ali opraševanje, vpliva na proizvodnjo in se kaže v finančnem tveganju, medtem ko poplave, suše in gozdni požari lahko poškodujejo premoženje. Podjetja se soočajo tudi s tveganji prehoda, pri čemer se morajo prilagoditi spreminjajočemu se pravnemu okolju in novim tržnim pogojem. To se dogaja v okviru, v katerem je 75 % bančnih posojil v evrskem območju odobrenih podjetjem, ki so odvisna od naravnih virov.

Vodni viri Evrope so pod hudim pritiskom; pomanjkanje vode trenutno prizadeva 30 % ozemlja Evrope in 34 % prebivalstva. Le 37 % evropskih površinskih vodnih teles je imelo v letu 2021 dober ali visok ekološki status, pri čemer degradacija vodnih ekosistemov ogroža odpornost Evrope na podnebne spremembe.

Kmetijstvo je odgovorno za največji pritisk na površinske in podzemne vode. Odtekanje gnojil in pesticidov poslabšuje kakovost vode, spodbuja prekomerno rast alg, zmanjšuje raven kisika in povzroča izginjanje vodnega življenja.

Čista voda je ključnega pomena za ekosisteme in zdravje ljudi ter je vitalni vir za kmetijstvo in industrijo, pa tudi za energetsko infrastrukturo in notranji promet. Na varnost in oskrbo s čisto vodo vplivajo onesnaževanje, prekomerno črpanje in fizične spremembe vodnih teles. Podnebne spremembe te probleme le še poslabšujejo. Ohranjanje zdravih vodnih ekosistemov, zaščita porečij in zagotavljanje obnavljanja podzemnih vodnih virov so ključnega pomena za zagotavljanje prihodnje odpornosti Evrope na podnebne spremembe.

Na področju blaženja podnebnih sprememb je bil dosežen pomemben napredek, pri čemer je EU svetovna vodilna sila na tem področju. EU je od leta 1990 uspešno zmanjšala svoje emisije toplogrednih plinov (TGP) za 37 %, v glavnem z zmanjšanjem porabe fosilnih goriv in podvojitvijo deleža obnovljivih virov energije od leta 2005.

To dokazuje, kako lahko podnebni ukrepi povečajo konkurenčnost in energetsko varnost z zmanjšanjem odvisnosti od uvoženih fosilnih goriv in povečanjem deleža doma proizvedene obnovljive energije. Prav tako kaže, kako lahko učinkovito izvajanje politik spodbudi spremembe in prinese merljiv napredek na poti k trajnosti in doseganju podnebne nevtralnosti do leta 2050.

Napredek pri blaženju podnebnih sprememb je prikazan na sliki ES.1. Pretekli trend kaže izboljšanje, predvideno zmanjšanje pa EU približuje uresničitvi cilja za leto 2030,
in sicer zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov za vsaj 55 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990.

Vodikov zalogovnik EU, povezan z rabo zemljišč, spremembami rabe zemljišč in gozdarstvom, se je v primerjavi z zadnjim desetletjem zmanjšal za približno 30 %. To je posledica kombinacije dejavnikov, kot so staranje gozdov, pogostejše in obsežnejše sekanje dreves ter vse večji vplivi podnebnih sprememb in hudih naravnih motenj, vključno z gozdnimi požari,
sušami in škodljivci.

Obstaja veliko različnih možnosti za obrnitev tega trenda in povečanje odstranjevanja ogljika v kopenskih ekosistemih, kar bi prineslo pomembne dodatne koristi za okolje in družbo. Ustrezno financiranje in izboljšano spremljanje bosta ključna za omogočanje strokovnjakom na področju rabe zemljišč, da sprejmejo spremembe v svojih praksah upravljanja.

V energetskem sistemu so vse države članice EU v zadnjem desetletju uspešno zmanjšale svojo odvisnost od fosilnih goriv in prešle na bolj trajnostne vire energije,
medtem ko je povečana energetska učinkovitost prav tako zmanjšala povpraševanje. Leta 2023 so obnovljivi viri energije predstavljali več kot 24 % končne porabe energije v EU. To je zgodovinska vrednost, ki jo je spodbudila politika EU za pospešitev prehoda na čisto energijo, vključno z evropskim podnebnim zakonom, paketom politik EU „Fit for 55“ in načrtom REPowerEU.

Kljub temu fosilna goriva ostajajo prevladujoč vir energije – v letu 2023 so predstavljala skoraj 70 % bruto razpoložljive porabe energije v EU. Potrebne so nadaljnje naložbe, da se pospeši uvajanje obnovljivih virov energije in omogoči globlja preobrazba evropskega energetskega sistema.

Jasni regulativni signali, okrepljeni z doslednim oblikovanjem cen, lahko pocenijo nizkoogljične in krožne izbire, pri čemer je za dekarbonizacijo ključno postopno ukinjanje subvencij za fosilna goriva.

Napredek je bil dosežen tudi v industrijskem sistemu EU, kjer so se emisije toplogrednih plinov med letoma 2005 in 2023 zmanjšale za več kot 35 %. Za nadaljnjo dekarbonizacijo bo potrebna elektrifikacija v velikem obsegu, prehod na vodik za nekatere industrijske procese in zamenjava materialov na osnovi fosilnih goriv z obnovljivimi materiali.

Zmanjšanje emisij v zrak iz industrije je posledica desetletij zakonodaje o nadzoru onesnaževanja ter ukrepov za dekarbonizacijo. Kljub temu industrija ostaja glavni onesnaževalec zraka, stroški industrijskega onesnaževanja pa so znatni. Leta 2021 so znašali 353 milijard EUR in so bili večinoma povezani z vplivi na zdravje ljudi.

Za doseganje nadaljnjih koristi obetavne sinergije med dekarbonizacijo, ničelnim onesnaževanjem in učinkovito rabo virov ponuja globlja industrijska preobrazba, ki vključuje uvedbo naprednejših, inovativnih tehnik in ukrepov za krožno gospodarstvo.

V grajenem okolju so se emisije toplogrednih plinov iz stavb v EU med letoma 2005 in 2023 prav tako zmanjšale za več kot 35 %. Ta napredek je bil posledica višjih standardov energetske učinkovitosti za nove stavbe in dekarbonizacije sektorjev električne energije in ogrevanja. Energetsko učinkovita obnova, podnebju odporne stavbe in sprejetje bolj krožnih gospodarskih modelov so nujni, da se zagotovi, da bo stavbni fond EU primeren za leto 2050.

Nasprotno pa je stanje na področju mobilnosti in prehrane še vedno zahtevno. Mobilnost v Evropi prevladuje cestni promet, pri čemer osebna vozila predstavljajo več kot 75 % prometnih dejavnosti v Evropi. Sektor je še vedno močno odvisen od fosilnih goriv. Čeprav so se emisije iz prometnega sektorja zmanjšale, je bila sprememba v zadnjem desetletju le minimalna. Leta 2023 so bile emisije toplogrednih plinov iz domačega prometa le 6 % nižje od ravni iz leta 2005.

Podobno so se emisije toplogrednih plinov iz kmetijstva zmanjšale le neznatno, in sicer za 7 % od leta 2005. Kmetijstvo prispeva 93 % emisij amoniaka v zrak v EU
in je glavni vzrok za upad opraševalcev in degradacijo tal. S tem ogroža prav tiste ekosistemske storitve, od katerih je odvisno.

Hkrati je Evropa najhitreje segrevan kontinent na planetu; naše podnebje se spreminja z zaskrbljujočo hitrostjo, kar ogroža varnost, javno zdravje, ekosisteme, infrastrukturo in gospodarstvo. Nevihte so vse hujše, v zadnjih letih pa je več regij prizadelo katastrofalne poplave. Leta 2023 so poplave v Sloveniji povzročile 16-odstotno izgubo bruto domačega proizvoda. Medtem so poplave v Valenciji leta 2024 povzročile več kot 250 smrtnih žrtev.

Južno Evropo pestijo pomanjkanje vode in gozdni požari, suše pa vplivajo na proizvodnjo hrane, energetski sektor in javno oskrbo z vodo. Ekstremna vročina, ki je bila nekoč redka, postaja vse pogostejša, s smrtnimi posledicami: po ocenah je leta 2022 v Evropi zaradi vročine umrlo več kot 70 000 ljudi. Med letoma 1980 in 2023 je v EU-27 zaradi vremenskih in podnebnih ekstremnih pojavov umrlo več kot 240 000 ljudi.

Vremenski in podnebni ekstremni pojavi so v obdobju 1980–2023 v 27 državah članicah EU povzročili gospodarske izgube premoženja, ocenjene na 2023 738 milijard EUR, od tega samo v obdobju 2021–2023 več kot 2023 162 milijard EUR.

S pospeševanjem podnebnih sprememb se stroški povečujejo, pri čemer so povprečne letne gospodarske izgube, povezane z ekstremnimi vremenskimi in podnebnimi pojavi v obdobju 2020–2023, 2,5-krat višje kot v prejšnjem desetletju od 2010 do 2019. Hkrati je v Evropi precejšnja vrzel v zavarovalni zaščiti – večina držav poroča, da je več kot 50 % izgub nezavarovanih. Razlika se sčasoma tudi povečuje, saj nezavarovane izgube rastejo hitreje kot zavarovane izgube.

Spreminjajoče se razmere za pridelavo in ekstremni vremenski pojavi, zlasti zmanjšana razpoložljivost in kakovost vode, predstavljajo tveganje za varnost preskrbe s hrano v Evropi, pri čemer je južna Evropa še posebej močno prizadeta. V letih 2022 in 2023 je huda suša v nekaterih delih Evrope povzročila znatne izgube v kmetijstvu, kar se je odrazilo v višjih cenah hrane
za potrošnike.

V prihodnosti se bo evropski kmetijski sektor moral nujno prilagoditi ekstremnim vremenskim pojavom, da bo zagotovil dolgoročno varnost preskrbe s hrano v EU. Biotska raznovrstnost ima vlogo pri zagotavljanju rešitev za prilagajanje spreminjajočim se podnebnim razmeram za proizvodnjo hrane v Evropi, na primer kot vir sušoljubnih vrst.

Vedno pogostejše in večje podnebne nesreče ter zavest, da se bo podnebje spreminjalo tudi kljub ambicioznim prizadevanjem EU za blažitev podnebnih sprememb, poudarjajo nujno potrebo po prilagoditvi evropske družbe in gospodarstva, hkrati pa je treba zagotoviti, da nihče ne bo zapostavljen. Socialno ranljive skupine, kot so starejši, otroci, skupine z nizkimi dohodki in invalidi, so nesorazmerno obremenjene s podnebnimi spremembami in ne vedno enakopravno koristijo od prilagoditvenih ukrepov.

Potrebni so ukrepi, da se zagotovi, da so odločitve, sprejete danes, primerne za prihodnje podnebne razmere, na primer na področjih, kot so prostorsko načrtovanje in infrastruktura z dolgo življenjsko dobo. Bistveno je opredeliti premoženje, ki je ogroženo zaradi ekstremnih vremenskih pojavov, povezanih s podnebnimi spremembami, in razviti strategije, ki bodo okrepile družbeno odpornost na podnebne sprem Trenutno okoli 12 % evropskega prebivalstva živi na poplavno ogroženih območjih, 11 % zdravstvenih ustanov in skoraj 15 % industrijskih objektov v Evropi pa se nahaja na takih območjih.

Glede na gospodarsko ranljivost za podnebne spremembe je nujno, da akterji v realnem gospodarstvu ocenijo izpostavljenost podnebnim tveganjem v svojih vrednostnih verigah in razvijejo strategije prilagajanja. Podobno mora finančni sektor upoštevati podnebna tveganja v svojih okvirih za obvladovanje tveganj in spodbujati preglednost v zvezi z razkritji podatkov o podnebju in okolju.

EU je že dosegla znaten napredek pri razumevanju podnebnih tveganj. V tem kontekstu bo evropski načrt za prilagajanje podnebnim spremembam, ki je predviden za leto 2026, ključna priložnost za vključitev teh vprašanj v nacionalne prilagoditvene procese, strategije in načrte. Medtem pa je cilj strategije EU za pripravljenost
izboljšati prilagajanje podnebnim spremembam in zagotoviti dostop do ključnih naravnih virov, kot sta voda in hrana.

Vse države članice EU imajo nacionalno politiko prilagajanja, mnoge pa imajo tudi regionalne ali sektorske politike prilagajanja ali akcijske načrte. Podobno se je v zadnjem desetletju znatno povečalo tudi število podregionalnih organov, ki imajo načrte prilagajanja.

Kljub tem dobro razvitim okvirom upravljanja izvajanje prilagoditvenih ukrepov znatno zaostaja za hitro naraščajočimi ravnmi tveganja. To je posledica izzivov, povezanih z regionalnim in lokalnim usklajevanjem, ter omejenih finančnih, tehničnih in človeških zmogljivosti.

Na področju zmanjševanja onesnaževanja v Evropi je bil dosežen znaten napredek. Politike EU za izboljšanje kakovosti zraka so rešile življenja, saj se je med letoma 2005 in 2022 število prezgodnjih smrti, ki jih je mogoče pripisati drobnim trdnim delcem, zmanjšalo za 45 %. Velika večina ljudi ima zdaj tudi dostop do čiste pitne vode in sanitarij.

Kljub temu onesnaževanje še vedno znatno zmanjšuje kakovost življenja v Evropi; zaradi onesnaževanja se vsako leto izgubi milijone let zdravega življenja, vsaj 10 % prezgodnjih smrti v Evropi pa je posledica izpostavljenosti onesnaženemu zraku, vodi in tlom, hrupu in škodljivim kemikalijam. Onesnaževanje zraka povzroči vsaj 239 000 prezgodnjih smrti letno, onesnaževanje s hrupom pa 66 000 prezgodnjih smrti.

Dokazi iz študij biomonitoringa ljudi kažejo, da ima velik delež prebivalstva EU v telesu nevarne količine strupenih kemikalij. Hkrati so številne evropske vode onesnažene s per- in polifluoroalkilnimi snovmi, ki presegajo mejne vrednosti EU.

Največji vpliv okoljskih tveganj za zdravje imajo socialno-ekonomsko prikrajšane skupine in ranljive skupine, kot so otroci, starejši, kronično bolni in invalidi. Obravnavanje neenakomerne porazdelitve okoljskih tveganj v evropski družbi je pomemben vidik socialne pravičnosti. V tem kontekstu je jasno, da boj proti onesnaževanju preprečuje smrti in bolezni, zmanjšuje izgube produktivnosti
zaradi slabega zdravja, znižuje stroške zdravstvenega varstva in spodbuja odpornost družbe.

Trendi na področju okolja in zdravja ljudi naj bi v prihodnje pokazali mešano sliko, pri čemer je malo verjetno, da bodo cilji politike za zmanjšanje okoljskega hrupa in onesnaževanja vode doseženi (slika ES.1).

Zaradi vse večjih pritiskov na okolje in geopolitične nestabilnosti je nujno, da ponovno premislimo o tem, kako pridobivamo in porabljamo naravne vire. Agenda krožnega gospodarstva spodbuja gospodarstvo, v katerem je poraba primarnih virov in nastajanje odpadkov nizka, proizvodi in materiali pa se ponovno uporabijo za nadaljnjo rabo.

Vendar je Evropa svojo stopnjo krožnosti povečala le nekoliko, in sicer z 10,7 % v letu 2010 na 11,8 % v letu 2023. To kaže, da v Evropi še vedno prevladujejo linearni sistemi. Kljub temu pa v Evropi obstajajo pozitivni trendi v smeri bolj krožnega gospodarstva, saj se je v zadnjih
10–15 letih povečal delež recikliranja odpadkov in izboljšala učinkovitost virov. Napredek je bil dosežen tudi na področju financiranja krožnosti (slika ES.1). Obstajajo priložnosti za izboljšanje kakovosti recikliranja, povečanje povpraševanja po recikliranih materialih in zmanjšanje stroškov prek enotnega trga za odpadke, sekundarne surovine in ponovno uporabne materiale v EU.

Čeprav so obeti za recikliranje odpadkov, krožno oblikovanje in trajnostno proizvodnjo pozitivni, je EU le delno na dobri poti k uresničevanju svojih ciljev politike. Prav tako je malo verjetno, da bo dosegla cilj za leto 2030, da se podvoji krožna raba materialov (slika ES.1).

Poraba materialov v EU je netrajnostna in na prebivalca veliko višja kot v večini drugih regij sveta. Poleg tehničnih ukrepov za zagotovitev, da materiali ostanejo dlje v obtoku v gospodarstvu, je nujno treba zmanjšati povpraševanje po materialih in energiji iz ključnih evropskih proizvodnih in potrošniških sistemov.

Mednarodne dobavne verige pomenijo, da se velika večina okoljskega propadanja, ki ga povzročajo pridobivanje, predelava in uporaba virov za potrošnjo v EU, dogaja zunaj EU. Na svetovni ravni se je pridobivanje virov v zadnjih 50 letih potrojilo in še naprej narašča.

Prizadevanja za zmanjšanje materialnega odtisa EU bi morala obravnavati povpraševanje po virih vzdolž celotne vrednostne verige. V tem kontekstu bo izvajanje Uredbe o proizvodih brez krčenja gozdov pomemben korak k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in izgube biotske raznovrstnosti, povezanih s potrošnjo EU.

Za ohranitev blaginje in življenjskega standarda v Evropi na dolgi rok je nujno potrebna transformativna sprememba sistemov proizvodnje in porabe – dekarbonizacija gospodarstva, prehod na krožno gospodarstvo, zmanjšanje onesnaževanja in odgovorno upravljanje naravnih virov. Danes politike EU zagotavljajo jasno pot k trajnosti, pri čemer je poudarek zdaj na učinkovitem in pravočasnem izvajanju zakonodaje, dogovorjene v okviru EGD.

Lokalne in regionalne oblasti imajo ključno vlogo pri izvajanju okoljske in podnebne zakonodaje ter pri prenosu politik v spremembe na terenu. Preoblikovanje proizvodnih in potrošniških sistemov EU zahteva usklajene politike in ukrepe na več ravneh upravljanja. Po vsej Evropi skupnosti vse bolj sprejemajo ukrepe za doseganje trajnosti, pri čemer so primeri dobre prakse vidni v sektorjih prehrane, energije in stanovanj ter prilagajanja podnebnim spremembam.

Prizadevanja za obnovo habitatov z naravnimi rešitvami bodo sčasoma okrepila odpornost naravnih sistemov in omogočila prilagajanje podnebnim spremembam ter njihovo blaženje. Uredba o obnovi narave ima za cilj obnoviti vsaj 20 % kopenskih in morskih območij EU do leta 2030, zlasti tistih, ki imajo največji potencial za zajemanje in shranjevanje ogljika ter preprečevanje in zmanjševanje vpliva naravnih nesreč.

Zdravi ekosistemi pomagajo stabilizirati podnebje na globalni ravni in graditi odpornost
na lokalni ravni. Gozdovi, mokrišča, šotna tla in oceani delujejo kot ponori ogljika, ki pomagajo blažiti podnebne spremembe in uravnavati temperaturo Zemlje. Mokrišča in poplavne ravnice zagotavljajo naravno zaščito pred poplavami, gozdovi in mestne zelene površine pomagajo blažiti učinke vročinskih valov, zdrava tla pa izboljšujejo zadrževanje vode, s čimer zmanjšujejo tveganje za suše in plazove.

Večja krožnost in dekarbonizacija proizvodnje lahko zmanjšata našo odvisnost od uvoza energije in surovin ter tako okrepita strateško avtonomijo Evrope. Z vlaganjem v digitalni in zeleni prehod evropske industrije lahko Evropa postane svetovna vodilna sila in pionirka v razvoju tehnologij za dekarbonizacijo težko zmanjšljivih industrij, zlasti jeklarske in cementne.

EU si je zastavila cilj, da bo spodbudila hitro uvajanje tehnoloških inovacij, da bi pridobila konkurenčno prednost. Evropa je že svetovna vodilna sila na področju zelenih inovacij, saj EU in druge evropske države že predstavljajo skoraj 27 % mednarodnih patentnih družin na področju čiste tehnologije v obdobju od 2017 do 2021. Slabosti inovacijskega ekosistema in razdrobljenost enotnega trga pa trenutno predstavljajo ovire za komercializacijo. Kljub izzivom Evropa gradi temelje za dobavo čistih in zelenih trajnostnih proizvodov, spodbuja povpraševanje in krepi vodilne trge.

Ta pristop je ključni načelo evropske gospodarske strategije – konkurenčnosti – in podpira trajnostno blaginjo, ki temelji na visokokakovostnem okolju, ki zagotavlja zdrave ekosistemske storitve – temelj, na katerem deluje gospodarstvo.

Med evropskimi podjetji in družbami se vse bolj uveljavlja spoznanje, da neupoštevanje, neublaževanje in neprilagajanje tveganjem, povezanim z naravo in podnebjem, ogroža poslovne modele in finančno stabilnost. Finančne institucije vse bolj začenjajo sprejemati strateški, napreden in celovit pristop k obvladovanju takih tveganj. V EU so podjetja začela uporabljati taksonomijo za načrtovanje in poudarjanje svojih zelenih naložb, pri čemer bo v letu 2023 približno 20 % kapitalskih naložb podjetij usklajenih s taksonomijo. Nekatere družbe, ki so se prve lotile tega, so začele prehajati s konvencionalnega pristopa skladnosti z minimalnimi standardi na prenovo svojega poslovnega modela, da bi dale prednost dekarbonizaciji in krožnosti.

Evropska podjetja morajo še vedno dosegati gospodarske rezultate, dodano vrednost in ustvarjanje delovnih mest, hkrati pa morajo biti vključena v globalno gospodarstvo z mednarodnimi trgi in konkurenco. V tem kontekstu je cilj mehanizma za prilagajanje ogljikovih mej preprečevanje selitve emisij ogljika, tako da se cene ogljika za blago, uvoženo v EU, uskladijo s cenami doma proizvedenega blaga. Selitev emisij ogljika se pojavi, ko podjetja s sedežem v EU preselijo proizvodnjo z visokimi emisijami ogljika v države, kjer veljajo manj stroge podnebne politike kot v EU, ali ko se izdelki EU nadomestijo z uvozom z višjimi emisijami ogljika. Cilj je vzpostaviti enake pogoje in okrepiti konkurenčnost EU. Hkrati mehanizem spodbuja čistejšo industrijsko proizvodnjo v tretjih državah, saj bodo izdelki z nizkimi emisijami imeli cenovno prednost.

Konkurenčnost Evrope ni odvisna le od cene, kakovosti in trajnosti proizvodov, temveč tudi od odpornosti evropske družbe. Zaposlenost v sektorju okoljskih proizvodov in storitev raste hitreje kot splošna stopnja zaposlenosti v EU. Razvoj sektorja obnovljivih virov energije je prispeval k povečanju števila zelenih delovnih mest v Evropi, medtem ko napovedi za druge sektorje in industrije kažejo, da obstaja potencial za ustvarjanje velikega števila delovnih mest z zelenimi naložbami. Spodbujanje zaposlovanja bo odvisno od razvoja zelenih znanj in spretnosti v politikah izobraževanja in usposabljanja, da se trg dela uskladi s potrebami podjetij.

Okolje in podnebje v Evropi: znanje za odpornost, blaginjo in trajnost 15 V tem kontekstu je razumevanje, da zdravo okolje podpira našo prihodnjo blaginjo, ključnega pomena za zagotovitev potrebnih dolgoročnih naložb za zaščito naše biotske raznovrstnosti in ekosistemov ter prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blaženje. Vključevanje medgeneracijske pravičnosti v odločanje lahko reši problem kratkoročnosti pri oblikovanju politik. Evropska komisija si prizadeva okrepiti komunikacijo med generacijami z vključevanjem državljanov in vrsto dialogov z mladimi.

V prihodnosti bodo izzivi Evrope na področju trajnosti ostali zapleteni in sistemski. Kljub uspehom, zlasti pri blaženju podnebnih sprememb in zmanjševanju onesnaževanja, so napovedi za večino okoljskih trendov zaskrbljujoče in neločljivo povezane z gospodarskimi obeti, varnostjo in kakovostjo življenja v Evropi.

To zahteva ponovno premislek o načinu upravljanja odnosa med našim gospodarstvom in naravnim okoljem – zemljo, vodo in naravnimi viri – ob upoštevanju nasprotujočih si interesov. Le z obnovo naravnega okolja v Evropi bomo lahko ohranili visoko kakovost življenja evropskih državljanov.

Nujno je potrebna temeljita sprememba v smeri odgovornega upravljanja našega naravnega kapitala, da bomo lahko zadovoljili potrebe današnjih ljudi, ne da bi pri tem žrtvovali potrebe prihodnjih generacij.

Rezultati ocen stanja in napovedi za 35 tematskih področij so predstavljeni v sliki ES.1 spodaj. Teme zajemajo biotsko raznovrstnost in ekosisteme, podnebne spremembe, okolje in zdravje ljudi ter krožno gospodarstvo in druge medsektorske dejavnike. Celotne ocene so na voljo v tematskih poročilih o okolju v Evropi do leta 2025.

Povzetek (a) preteklih trendov, (b) napovedi, (c) napredka pri doseganju ciljev politike EU za leto 2030 (d) napredka pri doseganju ciljev politike EU za leto 2050.

(a) Pretekli trendi

Ocena preteklih trendov zajema zadnjih 10–15 let, običajno na podlagi podatkov od leta 2010 dalje. V izjemnih primerih se trend ocenjuje za daljše obdobje, na primer za emisije toplogrednih plinov, kjer se trend nanaša na obdobje od leta 1990.

Ocena temelji na strokovni presoji razpoložljivih dokazov, vključno s kvantitativnimi kazalniki in kvalitativnimi informacijami. Dodelitev barve za označitev smeri trendov je zato kvalitativna in ne temelji na statistični metodi.

Biotska raznovrstnost in ekosistemi	Podnebne spremembe	Okolje in zdravje ljudi	Krožno gospodarstvo in drugi dejavniki, ki omogočajo preoblikovalne spremembe
Stanje biotske raznovrstnosti v Evropi	Emisije toplogrednih plinov	Emisije onesnaževal v zrak	Krožno oblikovanje in trajnostna proizvodnja
Onesnaževanje ekosistemov	Trendi v sistemu mobilnosti	Onesnaževanje zraka in vplivi na zdravje ljudi	Nastajanje odpadkov in poraba surovin
Zaščitena območja	Trendi v energetskem sistemu	Okoljski hrup in vplivi na zdravje ljudi	Recikliranje odpadkov
Vplivi na vodo in podnebje	Odstranjevanje ogljikovega dioksida iz ozračja	Onesnaževanje vode in zdravje ljudi	Krožna raba surovin
Ekosistemi in vplivi na podnebje	Snovi, ki tanjšajo ozonski plašč, in fluorirani toplogredni plini	Kemično onesnaževanje in zdravje ljudi	Financiranje in strategije krožnega gospodarstva
Raba zemljišč in zasedanje zemljišč	Podnebna tveganja za gospodarstvo	Neenakosti v okoljskem zdravju, povezane z onesnaževanjem zraka	Koristi krožnega gospodarstva
Tla	Podnebna tveganja za družbo		Globalni vplivi porabe v EU
Potrebe po naložbah v biotsko raznovrstnost	Financiranje podnebnih ukrepov		Transformativne inovacije
	Upravljanje blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje		Zelena zaposlitev
			Zelena obdavčitev in drugi gospodarski instrumenti
			Pravičnost v prehodu k trajnosti
			Financiranje prehoda k trajnostnim dejavnostim

(b) Napoved

Pri oceni napovedi se zastavlja vprašanje, kakšni bodo trendi v naslednjih 10 do 15 letih, torej do leta 2035 ali 2040.

Podobno kot ocena preteklih trendov je tudi napoved kvalitativna in združuje modelirane ocene prihodnjih razvojnih trendov (če so na voljo) s strokovno presojo verjetnih učinkov trenutno veljavnih politik. Ocena upošteva tudi druge dejavnike, ki naj bi vplivali na prihodnje trende, kot so družbeni, tehnološki ali gospodarski razvoj.

Zaradi širšega obsega in daljšega časovnega horizonta se za nekatera tematska področja obeti razlikujejo od možnosti za doseganje ciljev politike EU za leto 2030 ali 2050.

(c) Možnosti za doseganje ciljev politike EU za leto 2030

Ocena se osredotoča na možnosti za doseganje ciljev in/ali ciljnih vrednosti za leto 2030 v ustreznih politikah EU.

Pogosto je bilo za obravnavo določenega tematskega področja zastavljenih več ciljev, v tem primeru so bili cilji združeni v eno samo oceno.

V primerih, ko za tematsko področje ni določenih ciljev politike, ocena ni bila opravljena, zato je ustrezni kvadrat siv.

Glede preteklih trendov in obetov je ocena kvalitativna in temelji na ekstrapolaciji trendov v kvantitativnih kazalnikih, opazovanih v preteklih letih (če so na voljo), modeliranih ocenah prihodnjih razvojnih trendov (če so na voljo) in strokovni presoji kvalitativnih dokazov.

(d) Možnosti za doseganje ciljev politike EU za leto 2050

Ocena se osredotoča na možnosti za doseganje ciljev in/ali ciljev za leto 2050 v ustreznih politikah EU.

Glede na dolgoročni časovni okvir za mnoga tematčna področja ni določenih ciljev politike, kar pojasnjuje, zakaj je veliko kvadratov sivih.

Uporabljena je bila ista metodologija kot za oceno možnosti za doseganje ciljev politike EU za leto 2030 (glej zgoraj).

URL: https://www.eea.europa.eu/en/europe-environment-2025/main-report