Bourzac K (2025) The Anthropocene Is Dead—Long Live the Anthropocene. Engineering 47, 6-7 – https://doi.org/10.1016/j.eng.2025.03.003 – open access article pdf – CC BY-NC-ND 4.0

Glavne teme v prispevku:

• Neuspelo formalno priznanje antropocena kot nove geološke epohe s strani mednarodnega znanstvenega odbora.
• Obseg in raznolikost človeških vplivov na Zemljin sistem, zlasti od približno leta 1950 (Velika pospešitev).
• Znanstvena in proceduralna nesoglasja v zvezi z določitvijo in definicijo antropocena.
• Nadaljnja uporabnost koncepta antropocena kljub neformalnemu statusu.

Najpomembnejše ideje in dejstva v prispevku:

1. Neuspelo glasovanje za formalno oznako: Leta 2024 je mednarodni znanstveni odbor “izbral, da ne bo podprl določitve nove geološke epohe, antropocena” (str. 6). Ta odločitev je bila nekoliko nepričakovana po 15 letih zbiranja obsežnih dokazov s strani znanstvenikov.
2. Poreklo koncepta antropocena: Ideja je bila prvotno izražena s strani atmosferskega kemika Paula Crutzna in biologa Eugena Stroemerja v letu 2000. Trdila sta, da Zemlja ni več v holocenu, temveč je prešla v “antropocen” zaradi ogromnega vpliva človeške dejavnosti (str. 6). Koncept se je od takrat “globoko zakoreninil v leksikonu znanstvene skupnosti” (str. 6).
3. Znanstveni proces za določitev nove geološke enote: Določitev novih geoloških časovnih enot, kot so nove epohe, vključuje oblikovanje delovne skupine, zbiranje dokazov, predložitev predloga ustreznemu podkomisiji (v tem primeru Podkomisija za kvartarno stratigrafijo (Subcommission on Quaternary Stratigraphy – SQS) Mednarodne komisije za stratigrafijo (International Commission on Stratigraphy – ICS), odobritev širše ICS in ratifikacijo s strani izvršnega odbora Mednarodne zveze za geološke znanosti (International Union of Geological Sciences – IUGS) (str. 6).
4. Delovna skupina za antropocen (AWG) in njeni argumenti: Delovna skupina za antropocen (Anthropocene Working Group – AWG) je bila ustanovljena leta 2009 in je zbirala dokaze, predložila formalni predlog leta 2023 (str. 6). Ključni argument AWG je bil, da je eksplozija prebivalstva in gospodarske dejavnosti, ki se je začela okoli leta 1950 (imenuje se The Great Acceleration – Velika pospešitev), “že zaznamovala in bo še naprej zaznamovala Zemljo deset tisočletij” (str. 6).
5. Obseg človeških vplivov od leta 1950: V nasprotju z relativno majhnimi in lokaliziranimi človeškimi vplivi v večini holocena, je po letu 1950 prišlo do eksponentne rasti koncentracij toplogrednih plinov v ozračju, povečane zakisljevanja oceanov in globalnega dviga temperature (str. 6). Jaia Syvitski, član AWG, poudarja, da antropocen ni samo podnebne spremembe, ampak tudi motnje v planetarnih ciklih (npr. dušikov cikel zaradi gnojil), preoblikovanje rek z jezovi, erozija tal, širjenje onesnaževalcev in “glavna sprememba v sestavi živalskega sveta planeta” (str. 7). Kot primer navaja, da ljudje in njihova živina predstavljajo “približno 96% biomase sesalcev na planetu; perutnina, ki jo vzgajajo ljudje, zdaj predstavlja 70% biomase ptic” (str. 7).
6. Geološki dokazi za človeški vpliv: Martin Head, podpredsednik AWG, navaja, da so te spremembe “zabeležene v geoloških sedimentih in drugih naravnih arhivih” (str. 7). Trdi: “Tehnično gledano še vedno živimo v holocenu, vendar so s funkcionalnega vidika razmeroma stabilne razmere holocena končale sredi 20. stoletja” (str. 7).
7. “Zlati žebelj” in datum začetka: AWG je za začetek antropocena predlagala leto 1952, kar je sovpadalo z letom, ko so se usedli onesnaževalci iz testiranj jedrskih bomb. Za “zlati žebelj” – mesto v zemeljskih plasteh z jasnim znakom začetka nove epohe – so izbrali sedimentno jedro iz jezera Crawford v Ontariju, Kanada (str. 7, slika 1).
8. Razlogi za zavrnitev in nesoglasja: Zavrnitev Podkomisije za kvartarno stratigrafijo (SQS) velja za nenavadno (str. 7). Head in Syvitski zavrnitev pripisujeta “človeški, politični strani znanosti” (str. 7). Nekateri člani SQS so nasprotovali “kratkosti predlaganega antropocena, ki sega le do leta 1952” (str. 7). Head navaja, da je prišlo do “ideološkega razkola” (str. 7). Drugi so zavrnitev označili kot “savage academic infighting” (str. 7).
9. Kritika metod AWG: Arheolog Matthew Edgeworth je odstopil iz AWG, ker je menil, da je proces potekal “v nasprotno smer”, pri čemer je skupina najprej določila datum (okoli 1950) in nato iskala dokaze, namesto da bi “šli po dokazih, namesto da bi jih vsiljevali stratigrafiji” (str. 7).
10. Antropocen kot dogodek in ne epoha: Edgeworth in drugi trdijo, da bi antropocen lahko obravnavali kot “razvijajoči se dogodek, ki nima točno določenega datuma začetka” (str. 7), podobno kot Veliki oksidacijski dogodek (str. 7).
11. Nadaljnja uporabnost koncepta: Ne glede na formalno geološko priznanje ali ne, “bo [antropocen] ostal neprecenljiv opis človeškega vpliva na Zemljin sistem,” kot je navedeno v skupni izjavi IUGS in ICS (str. 7). Koncept je “sprejelo skoraj vsa področja znanosti” in je “vstopil v popularno kulturo” (str. 7). Koncept “ne preneha obstajati samo zato, ker je bil zavrnjen” (str. 7).
12. Možnost ponovne predložitve predloga: Head pričakuje, da bo AWG “v določenem trenutku povabljena, da ponovno predloži svoj predlog in da bo nova epoha sprejeta s strani IUGS” (str. 7). Poudarja, da v geologiji stvari “preprosto trajajo” (str. 7), pri čemer navaja primer definicije kvartarnega obdobja, ki je trajalo več kot deset let (str. 7).

URL: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S2095809925001195